Nevsakdanji obrazi vsakdanjosti

Oblikovalka Nina Mršnik, ki se te dni odpravlja v Benetke, kjer bo s kolegi oblikovalci uspešni projekt Pop-up dom prestavila v galerijo A+A, v koprskem baru Cameral razstavlja hudomušne portrete znanih in manj znanih mož.

KOPER > Diplomantka londonskega Royal College of Art je v okviru programa umetniških rezidenc, ki jih je razpisala Avstrija, leta 2012 nekaj mesecev ustvarjala na Dunaju, kjer je nastal projekt I hate chairs (Sovražim stole), ki ga je tamkaj tudi razstavila.

“Na Dunaju sem nameravala oblikovati stole, a to zaradi organizacijskih zapletov na koncu ni bilo mogoče. Tako sem si zaželela tudi ustvarjalnega momenta, ki ga v oblikovanju doživim le malokrat - in sicer, da bi od začetka do konca lahko vse ustvarila sama. Nastali so portreti, na katerih so večinoma moji moški prijatelji, s čimer sem začela razvijati nekakšno obrtniško plat sebe. Mama pravi, da moraš kakor židje vedno imeti eno ročno in eno intelektualno delo - in to je moje ročno,” se pošali Nina Mršnik, ki je razvila svojevrstno portretiranje z elementi stripa in karikature.

“Dejansko so nekakšne karikature, a tako jaz rišem, to znam. In vesela sem, da so mojim prijateljem všeč, zato s tem nadaljujem. Sploh pa sem vesela, da so prvič razstavljeni prav v Kopru,” pravi oblikovalka, ki je poleg prijateljev, med katerimi ni malo znanih ustvarjalnih domačinov, razstavila tudi portreta Ivana Cankarja in Josipa Broza Tita. Pri tem ne gre spregledati simbolnega pomena Titovega portreta med množico “enakopravnih” podob sedanjosti, usmerjenih v prihodnost. To je v tisti čas, ko se bo vse več ljudi ob njegovi podobi, ki je bila nekdaj zapovedano na stenah, spraševalo: “Kdo je že to?”

Čeprav se v Cameralu zavedajo, da v primerjavi z galerijami ne morejo ponuditi popolnih razmer za razstavljanje, bodo tudi v prihodnje na tak način podpirali kakovostno domačo umetniško produkcijo, saj razstavnih prostorov, kjer bi se lahko predstavljali zlasti mladi ustvarjalci, kronično primanjkuje.

Na vprašanje, kako sama doživlja razstavo v baru in ne v galeriji, pa Mršnikova skromno pripomni: “Kar počnem, ne dojemam kot umetnost.” MPG

---