Nevralgična točka je gostilna

Goriška je dobila svoj prvi film. Celovečerni igrani film, ki se ves čas plete po okolici obeh Goric, na goriškem in solkanskem polju, v Biljenskih gričih, v čepovanski dolini, na Biškutu, na reki Vipavi. Igralci so Slovenci in Italijani, profesionalci in naturščiki, jezik italijanski, začinjen s slovenskimi in furlanskimi besedami, režiser je Goričan Matteo Oleotto. Žanr: komedija pod sivim nebom.

Zoran, moj nečak idiot  je filmski prvenec goriškega režiserja Mattea Oleotta Foto: Silvia Profumi
Zoran, moj nečak idiot je filmski prvenec goriškega režiserja Mattea Oleotta Foto: Silvia Profumi

GORICA > Film Zoran, il mio nipote scemo (Zoran, moj nečak idiot) je v produkciji goriške Transmedie in koprodukciji Staregare kar intenzivno nastajal zadnjih pet let, zato sta bila režiser Matteo Oleotto in producent Igor Prinčič (Transmedia) minuli četrtek zvečer na premierni projekciji pred domačim občinstvom vidno ganjena.

Film se v Kinemaxu (na Travniku) v Gorici vrti do srede, 6. novembra, in sicer štirikrat dnevno (v nedeljo so dodali še jutranjo predstavo ob 11. uri), v Kinemaxu v Tržiču (Monfalcone) pa samo še danes in jutri, na ogled so prav tako štiri projekcije dnevno.

Zoran, moj nečak idiot je filmski prvenec goriškega režiserja Mattea Oleotta, ki se je v Gorico prav zaradi filma vrnil po trinajstih letih študija filmske režije in dela v Rimu. V domačem kraju je na novo odkril posebno svetlobo, za razliko od Rima spoznal, da so v manjših krajih, kot je Gorica, ljudje primorani k srečevanju, pa če jim je to všeč ali ne. Ni se mogoče skriti, izgubiti pred pogledom drugih. Filmsko dogajanje pogosto zaide v gostilno, osmico … “Na moji zemlji je nevralgična točka družbene sfere gostilna. V njej se srečujejo obrazi, novice, eksistence, frustracije in strasti. Oder gostilne omogoča najrazličnejšim prišlekom preboj na sceno, na kateri z drugimi delijo veselje in žalost življenja, s kozarcem vina v roki se sprašujejo o svojih dvomih, na katere nikdar ne najdejo odgovora. Gostilna je tam, kjer sem odraščal, prostor, kjer si človek odpočije po dolgem delovnem dnevu.Pogosto je prostor duše,” pravi Oleotto.

Prav v teh dneh film prehaja v zadnjo etapo, začenja pot po kinematografih Italije, čaka ga pot na festivale, med drugim tudi na ljubljanski Liffe, pa na berlinski festival. Sam začetek te etape je obetaven, saj je na 8. mednarodnem tednu kritike beneškega filmskega festivala prejel nagrado občinstva, posebno omembo žirije za najboljšega igralca Giuseppeja Battistona, nagrado fedic, ki jo podeljuje Zveza italijanskih filmskih klubov, ter nagrado schermi su qualità. Na letošnjem Festivalu slovenskega filma v Portorožu pa so mu podelili vesno za scenografijo, ki je upravičeno šla v roke Novogoričanoma Vasji Koklju in Antonu Vončini Špacapanu ter nagrado za manjšinsko koprodukcijo. Na projekcijah se čuti, da ga ima občinstvo rado.

Film gradi na atmosferi, zgodba se plete o ljubezni, prijateljstvu, igri, medčloveških odnosih. In to ne kjerkoli, ampak na tem koščku naše zemlje, kjer se jeziki na prav zanimiv način mešajo ali pa se ne mešajo. Prav jezikovna raven filma je ena od najzanimivejših in najduhovitejših, žlahtni izbor je tudi igralska zasedba. Film trdno stoji na priznanem italijanskem igralcu Giuseppu Battistonu, njegovo osrednjo vlogo pa plemenitijo prisrčni Rok Prašnikar (Zoran), dijak novogoriške dramske gimnazije, Teco Celio, ki ga poznamo iz filma Habemus papam, temperamentna Marjuta Slamič, pronicljivi Ivo Barišič, ljudski Peter Musevski, frajerski Jan Cvitkovič, zanimiv mladi obraz je Doina Kommissarov. Obraze ljudi in pokrajine je v atmosfero ujel španski direktor fotografije Ferran Paredes Rubio, glasbo je prispeval Gramo Grammentieri, kostume pa je oblikoval Emil Cerar. Scenarij so podpisali Daniela Gambaro, Matteo Oleotto, Pier Paolo Piciarelli in Marco Pettenello. KLAVDIJA FIGELJ


Najbolj brano