Nestrpno sem čakal ...

Pred kratkim, ko še ni bilo elektronske pošte, socialnih omrežij in telefonskih sporočil, so si ljudje pisali pisma. Eno takšnih dopisovanj, med slikarjem Venom Pilonom in umetnostnim zgodovinarjem Francetom Mesesnelom, je objavila Pilonova galerija.

AJDOVŠČINA>Veno Pilon (1896 - 1970) in France Mesesnel (1894 - 1945) sta bila tesno povezana, oba sta bila iz Vipavske doline, Mesesnel iz Vipave, Pilon iz Ajdovščine, skupaj sta preživela študijsko leto v Pragi, predvsem pa stik in razmišljanja vzdrževala z dopisovanjem.

Korespondenca med Pilonom in Mesesnelom, navaja Irene Mislej, šteje 68 pisem in nekaj razglednic, napisanih v obdobju med leti 1920 in 1929 in tipkopis zadnjega pisma iz leta 1940. Pisma so si sledila zelo pogosto in govorijo o prisrčnem in globokem prijateljstvu. Vsa pisma so bila v Pilonovi zapuščini, ki je bila predana Pilonovi galeriji.

V središču njunega dopisovanja je seveda umetnost, pišeta pa tudi o vsakdanjih stvareh, pošiljata si fotografije. Mesesnel je v Pragi študiral umetnostno zgodovino, Pilon slikarstvo, sprva v Pragi, potem v Firencah in prav iz Firenc so prva pisma, ki jih je Pilon pisal Mesesnelu. Piše o akademiji, njeni okostenelosti, Mesesnel njemu o tekočih razstavah v Pragi.

Drugi sklop pisem izvira iz časa, ko je Pilon, pod vplivom vihravega srbskega slikarja Petra Dobrovića, zbežal iz Firenc in slikal v majhnem ateljeju v očetovi hiši. V obdobju, ki velja za Pilonovo najboljše, v pismih poroča, kdaj je bil pri njemu Marij Kogoj, kaj počneta z Lojzetom Spazzapanom, govori o družabnem in umetniškem življenju v Gorici. V tem času je Mesesnel že v Ljubljani, kjer je asistent na Filozofski fakulteti, s Pilonom se srečujeta na Vipavskem, predvsem z veselo druščino na Majerjevi graščini v Ložah.

Iz korespondence izvemo marsikaj, med drugim tudi to, zakaj je bila Pilonova razstava v Ljubljani jeseni leta 1923 prelomna. Prelomila ga je huda in nepravična kritika Saše Šantla, ki piše: “In sedaj Pilon! Kakofonija oblik in barv. Ne krivim njega - ampak servirati ljubljanskemu občinstvu tako slikarijo kar naenkrat in v tako močni dozi, je cinizem, ki ga štejem v greh prirediteljem,” piše Šantel, ki mu še očita, da je postal kruta žrtev mode. Kmalu zatem se v njegov bran postavi prav Mesesnel.

Konec leta 1925 je Pilon že v Parizu, sproščeni prestolnici umetnosti, kamor pobegne pred fašističnim ozračjem. Ko mu oče boleha in umre, se vrne domov, a odločen, da ponovno odide v Pariz. Iz tega obdobja je tretji sklop korespondence. Piše o razstavah v Trstu in Gorici in o fašističnem sindikatu, kamor se je prisiljen včlaniti, sicer ne bi mogel javno razstavljati. Leta 1929 se Pilon nastani v Parizu, Mesesnel se preseli v Skopje, pisma po tem datumu pa se niso ohranila.

V katalogu Pilonove galerije so objavljeni tudi spomini na očeta, ki jih piše Janez Mesesnel (Franceta so 4. maja 1945 na Turjaku umorili domobranci). Kustosinja Maja Marinkovska pa piše o rjavem kovčku, ki ga je leta 2010 Pilonovi galeriji izročil Janez Mesesnel. V kovčku so bile Pilonove risbe, študije za avtobiografijo Na robu, knjige in druge publikacije ter seveda pisma. KLAVDIJA FIGELJ

---