Neobičajno resna brata Coen
“Film sva si zamislila kot odisejo, v kateri glavni lik ne gre nikamor.” Če bi to dejal kateri od nadutejših režiserjev, bi pričakovali masturbacijski filmski egotrip. Ker pa sta to o svojem zadnjem delu Llewyn Davis izjavila slovita brata Coen, se nam glede končnega izdelka ni potrebno bati.
Čeprav sta možakarja tokrat oboževalce presenetila. Ubrala sta namreč veliko bolj resne tone, kar je zanju precej neobičajno.
Ethan in Joel Coen sta s svojo malo, intimno mojstrovino ustvarila hommage ameriški folk glasbi, še preden je na sceno udaril Bob Dylan, in meki, kjer se je ta glasba kalila - Greenwich Villageu v New Yorku. Glavno vlogo ima od življenja utrujeni Llewyn Davis, ki se trudi uspeti s svojimi folk stihi, a mu zaradi nekonformizma in neprilagojenosti ne kaže najbolje. V glavni vlogi “folk Odiseja” se je proslavil precej neznani Oscar Isaac. Ta je vse skladbe, ki jih slišimo v filmu, odpel in odigral v živo, brez dodatnih nasnemavanj in postprodukcije. Za izbrani nabor glasbe, ki ima seveda prav tako glavno vlogo v filmu, je poskrbel T Bone Burnett, s katerim sta brata Coen že velikokrat sodelovala: Burnett je bil med drugim tudi kitarist Boba Dylana na turneji Rolling Thunder, produciral pa je glasbene velikane, kot so Roy Orbison, Elvis Costello, Elton John … V Llewynu Davisu pa mu je na pomoč priskočil še član britanske folk-rock zasedbe Mumford & Sons Marcus Mumford.
Llewyn Davis (Inside Llewyn Davis), ZDA, Francija, 2013. Režija in scenarij: Joel in Ethan Coen, igrajo: Oscar Isaac, Carey Mulligan, John Goodman, Justin Timberlake, Garrett Hedlund … Dolžina: 105 minut.
Glasba je tako nedvomno ena od dodanih vrednosti zadnjega filma bratov Coen, preseneti pa tudi njuna vizija zgodnje folk scene, ki je v očitnem nasprotju z njunim antijunakom. Če je Davis na odru in izza odra deloval kot nekakšen pristen proletarec brez dlake na jeziku, tega ne moremo trditi za ostale folk pevce, ki jih vidimo v filmu. Coena jih namreč precej karikirano prikažeta kot nekakšne mamine sinke, za katere se zdi, da so se prej odpravili na nedeljsko mašo kot na koncert. Edinole v teh scenah, in še nekaj manjših malomeščanskih grotesknih prigodah pri Davisovih prijateljih Gorfeinovih, si Coena data nekaj duška, ostalo dogajanje je namreč ena velika žalostinka. Ampak tudi ta poetika žalosti jima gre presenetljivo sila dobro od rok.
Llewyn Davis je dokaj linearen prikaz neuspešnega lovljenja “ameriškega sna”, ki se kaj hitro sprevrže v dekadenco. Še celo Coenova “maskota” John Goodman v vlogi ostarelega narkomana ni v njunih filmih nikoli dočakal tako dekadentne vloge. Pričakovali bi tudi nekaj villageovskega razvrata, a Coena nam odtegneta še to. Temu skorajda vsesplošnemu malodušju se tudi ustrezno prilega siva, zrnata, “vintage” fotografija, delo Bruna Delbonella. Potrebno pa je pohvaliti tudi scenografijo, ki je dodelana do zadnjega detajla.
Zadnji film bratov Coen tako ne bo prepričal tistih oboževalcev, ki prisegajo na njune do absurda prignane filme, kot so Veliki Lebowski, Preberi in zažgi, Ni prostora za starce in druge, ampak tiste, ki so dovzetni za drobne in skromne izraze duha nekega časa.
BILJANA PAVLOVIĆ