Navdih pri upornih bojevnikih

Pisec mnogih knjig o dogajanju na soški fronti, upokojeni kirurg Vasja Klavora, je letos presenetil s prvim romanom Kraljeva gora. Z napeto dramaturgijo, podkrepljeno z zgodovinskimi podatki, pripoveduje o veličastni selitvi Langobardov iz Panonije v severno Italijo.

Knjigo so predstavili (z leve) Silvester Gaberšček, Vasja Klavora in Zdravko Duša  Foto: Neva Blazetič
Knjigo so predstavili (z leve) Silvester Gaberšček, Vasja Klavora in Zdravko Duša  Foto: Neva Blazetič

TOLMIN > Roman spodbuja italijansko in slovensko zgodovinsko stroko k raziskovanju premalo znanega obdobja takratnega sobivanja Langobardov in Slovanov.

Vasjo Klavoraje k pisanju zajetnega romana Kraljeva gora že pred leti spodbudilo naključno srečanje s poldrugim tisočletjem starim fosilnim ostankom mogočnega hrasta, ki je na ogled na lendavskem polju blizu Mure.

Srečanje s starodavnim hrastom

“Ko sem se ga dotaknil, sem se spraševal, kaj vse je videl v svojem dolgem življenju. Ob njem sem začutil, da lahko ob trdni volji in upoštevanju zgodovinskih podatkov ustvarim domišljijsko zgodbo,” je na predstavitvi v četrtek v Tolminskem muzeju avtor razkril zametek romana. Ob hrastu se je tudi spraševal, ali so morda mimo hodili germanski Langobardi. V času, ko je drevo še mogočno raslo, so se leta 568 iz Panonije, kjer so živeli 40 let, pod vodstvom kralja Alboina odpravili na množični pohod čez današnje slovensko ozemlje proti jugozahodu, v severno Italijo. Tam so so obdržali dve stoletji do 776 leta, ko je frankovski kralj Karel Veliki zatrl upor langobardskih voditeljev v Furlaniji. V Čedadu oziroma takratni Forum Iulii so ustvarili prvo vojvodstvo oziroma dukat in branili mejo - limes s slovansko poselitvijo na drugi strani. Prav na tem spoju se je že v 8. stoletju izoblikovala etnična meja med slovanskim in romanskim svetom. Čedad je zaradi Langobardov pod Unescovo zaščito.

Neusmiljeni bojevniki in umetniki

Ko je Klavora romaneskno sledil selitvi in kralju Alboinu, se je opiral na najpomembnejše delo benediktinskega meniha in zgodovinopisca Pavla Diakona (720-7999) Zgodovina Langobardov. Postajal je vse bolj navdušen nad tem narodom, ki ga je raziskoval tudi v Čedadu: “Spraševal sem se, kakšni voditelji so popeljali okoli 200.000 ljudi na dolgo pot in kako so dve stoletji ohranili svoje kraljestvo vse do Milana.” Kot pravi, so jih imeli v rimskem imperiju za barbare. “Arheološka izkopavanja kažejo, da so bili umetniki. Hkrati so bili svetlolasi in dolgobradi možje neusmiljeni bojevniki. Živeli so v trdnih rodbinskih skupnostih s svobodnimi, pol svobodnimi in zasužnjenimi člani. Imeli so enotno vojsko in hierarhijo s kraljem. Ne poznamo njihovega jezika in pisave. Vsekakor so bili nadvse zanimiv in uporen narod, da so lahko preživeli dolgo preseljevanje.”

Klavora pojasnjuje, od kje ime za roman: “Ko so prišli skoraj že na cilj, se je Alboin povzpel na goro, od koder je videl proti zahodu in morju. To je bila Kraljeva gora.” Kot pravi dober poznavalec Langobardov Silvester Gaberšček, zgodovinarji kot kraljevo goro omenjajo tudi Matajur in Nanos. Klavora je naklonjen domnevi, da je bila to Križna gora nad Podkrajem s čudovitim razgledom. Staro izročilo pravi, da so jo domačini imenovali Kraljiška gora, ker naj bi bil tam gor nekoč neki kralj.

“Ne moreš nehati brati”

Urednik na Cankarjevi založbi Zdravko Duša, ki je knjigo izdala v 1200 izvodih,ugotavlja, da je avtorju uspelo na zgodovinskih dejstvih izluščiti zgodbo z zanimivimi detajli, z napeto dramaturgijo, z boji za oblast, maščevanji, s prepletom erotike, družinskih vezi ... ”Zapleti vlečejo, odzivi bralcev so dobri, upam še na mnogo knjig,” je zadovoljen Duša.

Gaberšček pravi, da kar ni mogel nehati brati. Omenja še zanimivost, da je bil izobraženi sholastik in oglejski patriarh Pavlin II (umrl je leta 802), ki je miroljubno in v razumljivem jeziku pokristjanjeval Slovence na zahodni meji, Langobard. Predlaga, da bi selitveno pot Langobardov vpeli v kulturnozgodovinsko turistično ponudbo Slovenije in Italije.

NEVA BLAZETIČ


Najbolj brano