Nakladaš, nakladaš, ubijaš, ubijaš

Pred štirimi desetletji krstno uprizorjena igra italijanskega dramatika Alda Nicolaja (1920-2004) Non era la quinta, era la nona, v prevodu Srečka Fišerja naslovljena Parole, parole ali Ni bila peta, bila je deveta, je v petek na odru Gledališča Koper v režiji Jake Ivanca in dramaturški podpori Andreja Jakliča zaživela kot dobro izklesan burkaški kabaret.

KOPER> Smehu povečini botrujejo značaji likov, ki postopoma sestavijo zabaven ljubezenski trikotnik: vrtoglava štorija se prične, ko dotlej dokaj uspešnemu, a bojazljivemu mlademu možu življenje dodobra na glavo postavi srečanje s posesivno frčafelo, ki zavoljo lastne sreče onesrečuje vse okrog sebe. Reveža najprej popelje v prometno nesrečo, od tam v bolnišnico, zapor, umobolnico, po izpustitvi pa ga postavi še pred presunljivo dejstvo: mimogrede je postal njen ljubimec. Kot takega ga skuša prisiliti, da ubije njenega nič krivega moža, čigar premoženja si želi. Uboj uspe, a podrobnosti naj prihodnji gledalci izvedo v dvorani.

Humor, često izviren, tu in tam obrtniško klišejski, večkrat obešenjaški, je v predstavi krepko zabeljen z obiljem patosa, ki bi ga bilo ponekod vendarle bolje dozirati nekoliko zmerneje. Dogajanje poganja dinamična igra: Lara Jankovič sila zoprno babnico učinkovito utelesi s čez vse meje prignanima razčustvovanostjo in spogledljivostjo, neskončnim jezikanjem in predirnim falzetom, Igor Štamulak zmedenega, okornega in prestrašenega “ljubimca” odigra z izrazito obrazno mimiko, pravšnjo za tovrstne burke, Rok Matek pa bolj umirjeno upodobi z usodo dokaj stoično sprijaznjenega moža, ki pa si zna priboriti svoj delež svobode v nevzdržnem zakonskem življenju.

Za živo glasbeno spremljavo v alternaciji skrbita pianista Davor Herceg (tudi avtor priredb in glasbe) in Joži Šalej, ki v predstavi duhovito služita še kot hišni radijski sprejemnik. Ob njunem ubiranju tipk zlasti Jankovičeva in Matek dogajanje komentirata s prepevanjem šansonov, italijanskih zimzelenih popevk, sanremskih uspešnic, ki jih je v slovenščino prepesnil dr. Igor Saksida. Ponašene kar dobro zaživijo, denimo Domenica ModugnaNel blu, dipinto di blu (Volare) kot V modrini je meni lepo (Leteti) in naslovna Parole parole, ki sta jo izvirno interpretirala Mina in Alberto Lupo, pred tremi desetletji v slovenski prepesnitvi Elze Budau pa kot Besede, besedeElda Viler in Boris Cavazza. Tokrat so vnovič poslovenjene v zajedljivo Nakladaš, nakladaš.

Obnese se tudi precej okleščena scenografija, ki jo podpisuje kar režiser: spremembe dogajalnega prostora - plaža, avtomobil, zapor, umobolnica, stanovanje itd. - zadostno nakazujejo že kostumi in odrski rekviziti. Klobuk dobro služi kot avtomobilski volan, rešetke sredi mizice so prepričljiva kulisa za zaporniški pogovor, strel revolverja s svojim glasbilom sunkoma uprizori kar pianist, medtem ko bi bilo srečanje v parku bolje kakor z običajnimi stoli in mizico pospremiti z eno tistih klopi, na katerih posedamo po parkih.

ANDRAŽ GOMBAČ

---