Najvišje ni grad ali cerkev, temveč žrebci

V Kobilarni Lipica so v četrtek predpremierno predstavili nov dokumentarni film z naslovom Lipica. Kraj, ki je dal konju ime. Dokumentarec, ki je nastal v produkciji regionalnega RTV centra Koper-Capodistria, je poleg nastanka kobilarne v davnem letu 1580 zaobjel tudi njeno burno, skoraj pol tisočletno zgodovino in sedanje razvojne izzive.

LIPICA > Prvi dokumentarni film o Kobilarni Lipica je nastajal več kot leto dni. “Želja postaviti Lipici filmski spomenik in predstaviti skoraj pol tisočletja trajajoče predano poslanstvo ljudi pri nastanku in ohranjanju lipicanca, je v meni zorela več kot 15 let,” je ozadje filma Lipica. Kraj, ki je dal konju ime predstavila njegova avtorica in scenaristka Maja Kirar, širši javnosti znana kot voditeljica oddaje O živalih in ljudeh.

Konju je vse podrejeno

“Sporočilo filma je: Lipica je v Sloveniji še vedno neprepoznana glede na svetovni pomen, ki ga ima kot domicilna kobilarna ene najstarejših pasem udomačenih konj. Ta prostor je bil namreč od samega začetka namenjen le konju in njegovi vzreji, saj je bilo vse podrejeno temu,” je poudarila Kirarjeva. Da je res tako, dokazuje že uvod v 55-minutni film z navedbo dejstva, da na najvišji točki lipiške naselbine ne stoji cerkev ali grad, kot je to v navadi v drugih krajih. Na dominantni točki v Lipici stoji hlev - Velbanca, ki je domovanje plemenskih žrebcev.

Izjemni promocijski film

Film, ki je v začetku nastajal pod režisersko taktirko v začetku leta preminulega režiserja Sama Milavca, so nato nadaljevali Maja Kirar, Alen Mavrič in Stojan Vajngerl. Ekipa regionalnega RTV centra v Kopru je pri delu imela polno podporo vodstva kobilarne. “Odprli smo ji vrata v vse predele lipiškega posestva, omogočili smo ji vpogled tudi v podrobnosti, ki ostanejo večini obiskovalcev skrite,” je dejal dr. Boštjan Bizjak, v. d. direktorja kobilarne, ki verjame, da bo film pomembno prispeval k promociji lipicanca, utrdil zavest o pomenu tega nacionalnega simbola med odločevalci in v kobilarno privabil obiskovalce.

V filmu nastopa tudi strokovni vodja kobilarne mag. Janez Rus. “Film poudarja vse tisto, kar je bistveno v kobilarni, od primarne konjereje; ustrezna pozornost je dana tudi stavbni in krajinski dediščini ter naravnim vrednotam,” je poudaril Rus, ki ima letos na skrbi v Lipici 344 lipicancev, kar ni zanemarljivo, glede na to, da je v Sloveniji med 800 in 900 konj te pasme, po svetu pa le okrog 4000.

Raznolikost nastopajočih

Zaradi kompleksnosti prostorskih, zgodovinskih in upravnih dejstev, povezanih z Lipico, film daje besedo tudi Nataši Kolenc, pomočnici direktorja kobilarne za projekte, umetnostnemu zgodovinarju dr. Petru Krečiču, krajinskemu arhitektu prof. dr. Davorinu Gazvodi in dolgoletnemu sodelavcu kobilarne dr. Stanislavu Renčlju. Filmska zgodba ni zaobšla tudi nekdanjih zaposlenih; Danilo Oražem je delal v Lipici do upokojitve leta 1968, pokojni Andrej Stopar pa je bil v Lipici zaposlen med letoma 1920 in 1962. “Tudi on je začel kot delavec, konjar in je napredoval v vodjo plemenske črede. Prostega časa in letnih dopustov sploh ni poznal. Najhuje je bilo na današnji dan pred 70 leti, ko so Nemci vseh 179 konj preselili v Hostav, v Sudete. Lipicance je spremljalo 22 spremljevalcev. Od teh jih je 14 kmalu zapustilo konje in so se vrnili domov. Le osem domačinov, zvestih Kraševcev, je ostalo s konji do leta 1947, ko so se lahko vrnili v domovino,” je Stoparjeva hči Marija Stopar Štefan poudarila zasluge anonimnežev za to, da Lipica še danes opravlja svoje poslanstvo.

Zaradi njenega poznavanja povojne zgodovine kobilarne ji je pripadla čast zaključnega filmskega apela: “Lipica je naša dediščina in vsi Slovenci smo nanjo ponosni. Dokažimo torej, da smo kulturen narod in jo ohranimo!”

BOGDAN MACAROL

---