Največji je Kosovel

“Če bi vsako jutro prebrali en Kosovelov kons, bi bila konstrukcija tega dneva mnogo boljša,” je na okrogli mizi ob 110. obletnici rojstva Srečka Kosovela dejal režiser Matjaž Berger.

NOVA GORICA > Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije (DGKTS) je v sodelovanju s SNG Nova Gorica prav na dan 110. obletnice rojstva Srečka Kosovela pripravilo okroglo mizo, na kateri so z različnimi ustvarjalci in sopotniki področja uprizoritvenih umetnosti spregovorili o “uprizarjanju Srečka Kosovela”. Posvetili so se žanrsko različnim uprizoritvam, gledališkim, plesnim/gibalnim in lutkovnim projektom, ki so v zadnjih nekaj letih nastali na osnovi Kosovelovih stvaritev.

Slaviti konstrukcijo

“Kosovelova poezija v najbolj minimalistični, asketski, a vendar močni radikalni in subverzivni pojavnosti, je oblika, ki slavi konstrukcijo. Temeljne značilnosti njegove poezije vidim v miselni gesti, likovni formi in kosovelovski etiki,” je dejal Matjaž Berger, režiser državne slovesnosti Kons 5 in avtor gledališkega projekta ČlovekA z bombami. Slednjo je označil kot šahovski dvoboj med Antonom Podbevškom in Srečkom Kosovelom v najbolj radikalni obliki. “Želel sem si, da Podbevšek dobi končno partnerja, ki mu ni samo kos, ampak, ki ga tudi premaga. In to je Kosovel.”

O aktualnosti Kosovelove poezije prav zdaj Berger meni, da je Kosovel nedvomno sodoben; tisti “prihodnik”, ki ga je vnesel leta 1925 s konsi, je po njegovem zaznamoval marsikoga, tudi v negledališkem svetu. Tako rekoč vsakega, ki se je imel za radikalnega, vsakega, ki je želel vnesti koncept v svoje delo. “Po neskončni etiki in neskončni lepoti poezije je to nekaj, na kar smo lahko zares ponosni. Gre za angažirano, transcendentalno poezijo, ki vpliva ne le na počutje, ampak na aktivizacijo reflektiranega subjekta.”

Zala Dobovšek, kritičarka na področju uprizoritvenih umetnosti, je spregovorila o uprizarjanju Kosovela na tujem. Pri Hrvatih je Matija Ferlin na oder pred dvema letoma postavil predstavo Sad sam Lucky. Dobovškova je v njej videla osvobojeno, produktivno distanco do poezije in uprizoritve, ki je bila rustikalna, konstruktivnost se je zreducirala na gib. Izpostavljena sta bili norost in genialnost ter čista predstava. Leta 2012 je nastal tudi projekt Vzklik za človečanstvo režiserke Renate Vidič, omenil pa je tudi Matijo Solceta z animirano predstavo za najmlajše, ki izhaja iz Kosovelove otroške literature, a je za vse generacije.

Kristijan Guček, igralec v predstavi Nejca ValentijaPostani obcestna svetilka (Srečko Kosovel) je dejal, da gre vsako poskušanje podajanja Kosovela skozi turbulence. “Kosovel je tako močan, da deluje na vseh platformah človeka, duhovni, umski in ga potegne v vrtinec. Če človek dobi proste roke, se znajde v ogromnem vesolju. Osnovni motiv njegovega izgorevanja se nas je dotaknil in nas večkrat položil.”

Hipen rokopis

Barbara Korun, soavtorica zvočne knjige in glasbenega albuma poezije Srečka Kosovela Vibrato tišine avtorja Zlatka Kaučiča ima s Kosovelom več izkušenj. Že kot gimnazijka je menila, da bi pravi slovenski pesnik moral biti Kosovel in ne Prešeren. Druga njena izkušnja je bila, ko je z Ludwigom Hartingerjem pregledovala Kosovelovo zapuščino v rokopisnem oddelku NUK-a. “Ko sem pomagala dešifrirati rokopis, sem bila presenečena. Kakšna dinamika! Iz gibov roke lahko sklepaš na temperament človeka - in njegov je bil hipen.”

Korunova se veseli vsakega uprizarjanja Kosovela na državni in simbolni ravni ter upa, da bo Kosovel nekoč postal pesnik številka ena, kajti to bo pomenilo notranjo preobrazbo slovenstva. “Veseli me, da Kosovel stoletje po rojstvu postaja ne le evropski, ampak tudi svetovni pesnik, kajti v zadnjih letih se ga zelo veliko prevaja, nastalo je vsaj deset monografij v več jezikih, pred kratkim je izšla tudi v New Yorku in bila razprodana v dveh urah.” Kot pesnica, ki se je vanj zaljubila v najstniških letih, pravi, da jo spremljata dva stavka iz njegovih beležnic. “Človek je paradoks. Pesem mora biti kompleks.” Ta njegova paradoksnost, od hkratnega impresionizma do konstruktivizma ter kompleksnost, s katero je znotraj ene pesmi znal na nenavaden način povezati srce, dušo s civilizacijo, tehniko in jih pognati v dinamiko, je za Korunovo fascinantna, in sicer tako vizualno kot interpretacijsko. Zato se ne čudi, da nastaja toliko uprizoritev Kosovelove poezije.

KLAVDIJA FIGELJ

---