Najboljše iz sedme umetnosti leta 2012
Kateri filmi, ki so leta 2012 potovali po slovenskih kinodvoranah in domačih filmskih festivalih, so najbolj opozorili nase s svojo inovativnostjo in drznostjo? Filmski naslovi so nanizani po abecednem vrstnem redu.
Plakat za film Alpe, grškega režiserja Yorgosa Lanthimosa
> Svetovna filmska produkcija:
>Alpe, Yorgos Lanthimos. Ker mlada garda grškega filma preklemano dobro ve, kaj počne in pretanjeno gradi svojstveni filmski izraz, ki ga po drznosti trenutno malokdo prekaša.
>Kotlar, krojač, vojak, vohun, Thomas Alfredson. Režiser, ki je nase najbolj opozoril s ”socialno vampiriado” Vampirska ljubezen, se je tokrat lotil novega žanra - napete vohunske kriminalke izpod peresa mojstra Johna Le Carreja - ohranil pa je svoj prepoznavni temačni filmski izraz.
>Looper, Rian Johnson. Ker je posrečen križanec med znanstveno fantastiko in CarrieStephena Kinga.
>Medtem, ko si spala, Jaume Balaguero. Sodobna španska kinematografija ni samo Pedro Almodovar. Španija je namreč zadnja leta filmske loge opozorila s kopico prvovrstnih izdelkov, ki sodijo v žanr grozljivke. Balaguero je skupaj s Pacom Plazo najbolj opozoril nase z ”vreščavo” franšizo Snemaj, v Medtem, ko si spala pa je popolnoma obrnil ploščo in ustvaril enega najboljših psiholoških trilerjev letos, ki se ponaša še s kančkom španske sproščenosti in ironije.
>Nujno ubijanje, Jerzy Skolimowski. Vzhodnoevropska psihološka variacija lova na teroriste z neprekosljivim Vincentom Gallom na čelu.
>Pogovoriti se morava o Kevinu, Lynne Ramsay. Nadvse aktualen film, še posebej v luči nedavnega pokola Adama Lanze na eni od ameriških osnovnih šol, ki spregovori o ”zorenju” srednješolskega klavca.
>Sveti motorji, Leos Carax. Ta je ustvaril nedvomno enega najbolj čudaških filmov lanskega leta, ki pa si ga bomo navkljub odsotnosti rdeče niti, zapomnili po osupljivi igri Denisa Lavanta, nekaj prizorov pa se bo za vekomaj zacementiralo v naše možgane.
>Viharni vrh, Andrea Arnold. Knjigo Emily Brontë, ki v svetu filma velja za eno najbolj “prežvečenih”, je režiserki z osupljivimi kadri in zelo fino montažo uspelo ustvariti nič kaj dolgočasno, a zelo cinefilsko variacijo Viharnega vrha.
>Zaklonišče, Jeff Nichols. Film, ki zavestno ignorira vse lastnostni ”apokaliptičnega” filmskega žanra in spregovori o najbolj uničujoči apokalipsi - tisti, ki se dogaja v glavi.
>Ženska, ki poje, Denis Villeneuve. Ko boste na sredini filma začeli povezovati delce zgodbe, si niti v najbolj ”divjih” sanjah, ne bi upali pomisliti na takšen konec.
Slovenski filmi:
>Hvala za Sunderland, Slobodan Maksimović. Bizarna, satirična in polnokrvna komedija o proletarcu Johanu, ki ga povozita kapitalizem in njegova boljša polovica.
> Karpopotnik, Matjaž Ivanišin. Majhen, iskren in zelo simpatičen poklon kinematografiji Karpa Godine, v katerem ni ne duha ne sluha o Karpu.
>Kruha in iger, Klemen Dvornik. Jugonostalgična komedija, ki se ne obeša na humor na prvo žogo, temveč spregovori tudi o temni plati socialističnih časov. Jonas Žnidaršič blesti v vlogi samega sebe, t. j. izvrstnega TV voditelja.
>Mlada noč, Olmo Omerzu. Zrela komorna miniaturka, ki deluje po principu manj je več.
>Srečen za umret, Matevž Luzar. Ta je v svojem celovečernem prvencu nadaljeval tam, kjer je zaključil Vučka in ustvaril grenko-sladko komedijo o jeseni življenja.
>Vaje v objemu. Metod Pevec. Sproščena, naravna igra, iskrivi in humorni dialogi so zgolj nekatere od odlik Pevčevega celovečerca.
BILJANA PAVLOVIĆ