Najbolj varovana skrivnost filmske zgodovine

Prav danes Slovenska kinoteka praznuje svoj 50. rojstni dan. Od minule srede so se v Kinoteki vrstile številne brezplačne filmske projekcije in izbrani dogodki za ljubitelje filma. Eden od vrhuncev dogajanja sta bili petkovi predavanji Mladena Dolarja in Slavoja Žižka, ki sta spregovorila o pozabljenem geniju komedije Ernstu Lubitschu.

LJUBLJANA > Po lanski kinotečni Jesenski filmski šoli, kjer so po zaslugi Mladena Dolarja imela glavno besedo prav dela Ernsta Lubitscha (1892-1947), je nastal tudi zbornik Zadeva Lubitsch, ki je unikum v svetovnem merilu. Tehtnejših teoretskih premislekov o mojstru sofisticiranih komedij, pri katerem sta se učila tudi Billy Wilder in Howard Hawks, skorajda ni.

Še več, Lubitsch je po mnenju Dolarja “najbolj varovana skrivnost filmske zgodovine”. Zakaj? “Situacija je videti nekoliko shizofrena, saj se zdi, da so filmski strokovnjaki razcepljeni med takojšnjo pripravljenostjo, da Lubitscha pripoznajo za enega velikih, največjih režiserjev komedij, in na drugi strani nepripravljenostjo, da bi mu posvetili čas, energijo in resen premislek. Kljub boljši vednosti ga obravnavajo kot tako rekoč minornega avtorja,” je zapisal Dolar v Kinotečniku.

Slednje gre tudi pripisati dejstvu, da je še danes komedija obravnavana kot manjvredni filmski žanr, ki ni družbeno relevanten in je namenjen predvsem zabavi. Dolar je v petek spregovoril pred projekcijo Lubitschevega filma Lutke (1919) in ga označil za “Lubitscha at his best”.

Opozoril pa je tudi na zanimivost: leta 1919 sta si kratko zgodbo PeskarE.T.A. Hoffmanna sposodila tako Lubitsch v Lutki kot Sigmund Freud v svojem pomembnem delu Das Unheimliche, toda Lubitsch je, kot se zanj šika, iz otroške travme ustvaril čisti humor in se obenem še prefinjeno obregnil ob pogoltno duhovščino in plemstvo.

Slavoj Žižek je nadaljeval to, kar je Dolar predhodno že začel nakazovati, in sicer kaj je “The Lubitsch touch” (Lubitschev prijem)? Ta je namreč zelo rad subvertiral polje domačnosti, utečenosti in se s pomočjo elips, majhnih indicev izognil klasičnemu, enoznačnemu humorju. Po ogledu grške drame Strella režiserja Panosa H. Koutrasa, ki jo je Žižek označil kot Lubitscha za sodobni čas, je tako spregovoril o vrsti Lubitschevih prijemov v njegovi kinematografiji. V svojem vihravem predavateljskem ekskurzu pa je vzporednice med Lubitschem in psihoanalizo vlekel vse od budizma prek dveh nedavnih filmskih biografij o Lincolnu, krvoločnega ubijanja žensk v Ciudad Juarez do uboja Indijancev v bližini Vancouvra in še marsičem.

Ena od stalnic na Žižkovih predavanjih je tudi ta, da mu venomer zmanjkuje časa, ker ga digresije od začrtane teme vedno bolj premamijo. Te skrenitve s poti, kjer Žižek niza serijo navidez absurdnih povezav, ki pa se po kratkem premisleku večinoma izkažejo za upravičene, pa so definitivno tudi najbolj mamljiv del za slušatelje.

BILJANA PAVLOVIĆ

---