Če smo brez zgodb, smo tudi brez spomina
Članice in člani Kulturnega društva Šavrini in anka Šavrinke iz Gračišča se z gledališčem družijo od leta 1996. Pravijo, da je človek brez zgodb tudi brez sanj, brez spomina in brez prihodnosti.
Šavrini in anka Šavrinke s svojimi predstavami in skeči približujejo življenje, kot je bilo nekoč
Zato je pristop, ki ga uporabljajo pri svojem gledališkem delu, nekoliko drugačen - ne želijo igrati, tako da bi posnemali, ampak prizore iz šavrinskega življenja uprizarjajo tako, da zvesto ohranjajo dediščino.
Šavrini in anka Šavrinke vadijo dvakrat na teden. Besedila v narečju pišejo sami, nekaj pa so jih celo prevedli v italijanščino, saj pogosto nastopajo tudi za turiste. Trenutno imajo 16 aktivnih igralcev, nastopajo veliko - povprečno imajo 45 nastopov na leto. Poleg krajših prizorov se po besedah Marije Knez, ustanoviteljice in gonilne sile društva, lotevajo tudi daljših del - maja letos so na oder postavili predstavo 70 let po smrti, delo pisatelja Janka Kleibencetla.
> Oder je za nas …
“... izziv, pri katerem se poskušamo vsakič znova dokazati in prikazati življenje, kakršno so živeli Šavrini in Šavrinke.”
> Katerih dramskih naslovov se najraje lotevate in zakaj?
“Največkrat se lotimo tistega, kar napišemo sami. Imamo pa veliko podpore v pisatelju Marjanu Tomšiču, ki je za nas tudi napisal komedijo Južić in Juća. Sprejeli smo jo z velikansko tremo, polni smo bili strahu in dvomov ali bom zmogli. A smo jo leta 2003 uspešno postavili na oder in z njo tudi veliko gostovali - po vsej Sloveniji pa tudi izven nje. Doslej smo jo uprizorili že šestdesetkrat.”
> Kateri žanr se vam zdi najbolj zahteven?
“Ne lotevamo se dram ali kakšnih velikih naslovov iz svetovne zakladnice besedil za gledališče. Igramo prizore iz šavrinskega življenja, ki pa jih vedno začinimo tudi s ščepcem humorja. Tako nam je najbližja komedija; v tem žanru se izjemno dobro znajdejo tudi naši igralci.”
> Kaj je doslej vaš največji uspeh?
“Za nas je bil uspeh že to, da smo se leta 1997 upali stopiti na oder koprskega gledališča in tam nastopiti pred dvorano, polno do zadnjega kotička. Ponosni smo tudi na četrto mesto, ki smo ga osvojili na Srečanju komedij v okviru Kranfesta ter seveda na priznanje Mestne občine Koper. Izjemno zadovoljni in veseli pa smo, ker se nam v zadnjem času pridružujejo tudi mladi. To dojemamo kot poseben uspeh.”
> Kaj naredi dobro predstavo?
“Medsebojno sodelovanje in pravilna porazdelitev vlog.”
> V katero gledališče se najraje odpravite?
“V koprsko gledališče, mika pa nas iti tudi kam drugam.”
> Kdo je vaš zgled, idol?
“Naši domačini, igralci, ki na odru ne igrajo, ampak živijo življenje izpred 150 let.”
> Za dobro vzdušje v skupini je najpomembneje …
“... medsebojno razumevanje in poštenost.”
> S katerim režiserjem si želite sodelovati?
“Zaradi svojega pristopa smo precej netipična skupina. Z nekaterimi smo poskušali, a so zmajevali z glavo. Nimamo namreč želje, da bi svojo snov umetniško interpretirali, marveč ostajamo zvesti svojemu izhodišču - predstavljati življenje, kakršno je dejansko bilo.”
> Kaj želite primorskemu ljubiteljskemu gledališču v prihodnjem desetletju?
“Da vztraja, kljub slabim pogojem in da bi ljubiteljski gledališčniki še naprej imeli možnost razveseljevati svoje gledalce.”
MI