Nahrani nas z besedami

Martin Turk je tako v Sloveniji kot na tujem za svoja kratkometražna dela požel kar nekaj uglednih nagrad. Njegov kratki film Vsakdan ni vsak dan si je leta 2008 priboril prvo slovensko uvrstitev v uradni filmski program Cannesa v zadnjih 13 letih. Zato so bila pričakovanja ob njegovem celovečernem prvencu upravičeno visoka. A ob gledanju filma Nahrani me z besedami, ki je predvčerajšnjim odprl 3. Festival evropskega in mediteranskega filma v Piranu, se kljub zanimivemu zapletu in izvrstni obrtniški izvedbi stežka otresemo občutka, da bi moral Turk še kaj postoriti na scenariju.

V Nahrani me z besedami spremljamo tri pripovedne loke. V prvem spoznamo očeta (Boris Cavazza) in sina (Sebastjan Cavazza). Njun odnos, ki je že nekaj časa zelo skrhan, se je primoran na novo vzpostaviti zaradi skrivnostnega izginotja mlajšega brata (Jure Henigman), ki se ga odločita poiskati sama.

V drugem delu spoznamo družino starejšega sina, ženo (Maša Derganc) in hčer (Iza Veselko), ki sta zaradi dementne babice (Miranda Caharija) prav tako primorani nekaj dni preživeti z njo, čeprav so si navkljub družinskim vezem popolne tujke. V tretjem delu pa sledimo zgodbi “izgubljenega sina”, ki se je za Jezusom Kristusom odpravil v Italijo po sledeh njegove pisave.

Henigman, pripadnik mlade slovenske igralske garde, si kot marsikateri slovenski profesionalni igralec služi vsakdanji kruh v gledališču, lahko pa bi se tudi več “posojal” mlademu slovenskemu filmu in predvsem dal čim prej odpoved poptevejskemu humorističnemu kolektivu Čista desetka, kjer s prežvečenimi stereotipi samo trati svoj talent. Navkljub starostam slovenskega igralskega ceha, kakršna sta Boris Cavazza in Miranda Caharija, v Nahrani me z besedami najbolj blesti prav mladi Henigman, čigar pojava ter igra sta zelo intenzivni in podoživeti. Henigman se je sicer na filmskem platnu že izkazal z vlogo v IzletuNejca Gazvode, kjer je odnesel vesno za najboljšo moško vlogo.

Skratka, tretji del Turkovega prvenca je najprepričljivejši del filma. In tudi samo izhodišče zgodbe o izgubljenem sinu v iskanju Jezusa, iz katere je Turk startal, deluje kot odlična metafora iskanja očeta oziroma rehabilitacije njunega odnosa kot tudi seveda večne teme iskanja samega sebe. V zadnjem delu Turk tudi postreže z žanrskim posladkom misterioznega trilerja. Tu znova pokaže tisto, kar najbolje zna in s čimer se je že dokazal v svojih kratkih filmih: uporablja táko filmsko govorico, ki raje pove manj kot več. Táko, ki raje daje samo slutiti. In pri slednjem bi moral vztrajati tudi v prvih dveh delih.

BILJANA PAVLOVIĆ

---