Na strani pravičnega in dobrega za vse

Bistričanka Jeronima Kastelic (1977) je tako arhitektka in profesorica na koprski umetniški gimnaziji kot vsestranska ustvarjalka. Nikoli ni ločevala med arhitekturo in drugimi možnostmi likovnega izražanja. Arhitektura, modno oblikovanje, slikarstvo, fotografija so zgolj različni jeziki, v katerih govori o svobodi.

IZOLA> V izolski galeriji Insula se z Angeli revolucije predstavlja na svoji prvi fotografski razstavi pri nas, saj so njena dela že videli na več koncih sveta.

Že med študijem arhitekture je pod mentorstvom Črtomirja Mihelja ugotavljala, da je arhitektura več kot samo risanje črt. Kasneje je med magisterijem na likovni akademiji - z mentorji Stanetom Bernikom, Francem Pezdircem in Jako Bončo, ki so kakor poprej Mihelj, pustili njeni ustvarjalnosti prosto pot - dobila potrditev, da je arhitektura zgolj eden od obrazov umetniškega izražanja. “Vendar si kot arhitekt pri nas zaradi različnih dejavnikov marsikdaj omejen, zato sem ves čas tudi slikala in kasneje povezala arhitekturo še z modnim oblikovanjem,” pripoveduje Jeronima Kastelic, ki se je pred leti samostojno predstavila tudi na Modnem bazarjuRoka Lasana na velikem odru Cankarjevega doma, danes pa ima svoj arhitekturni studio Moomoon, delno pa je kot likovni pedagog zaposlena na koprski umetniški gimnaziji.

Pravi, da jo od vedno privlačijo nasprotja. Zato ne preseneča, da jo v slikarstvu in fotografiji najbolj zanimajo telesa, akti, ki so najočitnejše nasprotje netelesnosti arhitekturnih objektov. Tudi na prvi fotografski razstavi pri nas, v izolski Insuli - razstavljala je namreč že v tujini, njene slike pa so del zasebnih zbirk na več koncih sveta - predstavlja dela, ki so polna nasprotij. V tem duhu je izbrala črno-belo fotografsko tehniko; v kontrapunktu z estetskimi, nežnimi belinami golih ženskih in moških torzov je ostrina orožja, ki ga nosijo nekateri angeli.

“Razstava tematizira razmerje med tem, kar vidimo, kar smo fizično, in tem, kar bi si želeli biti. Otroci so predstavljeni kot nedolžna bitja, ki jih sprejmemo medse in jih kot družba sooblikujemo, v obeh prostorih pa je še angel, ki jih spremlja skozi njihovo preobrazbo. V prvem prostoru je osrednje delo Poklon Luciferju, ki predstavlja možnost 'biti to, kar si'. Možnost upora zoper tlačenje, možnost spregovoriti svojo resnico,” pojasnjuje ustvarjalka, ki pravi, da je angel lahko vsak - vsak ima svetlo in temno plat.

Fotografije Angelov revolucije so natisnjene na platna, ki so bila kasneje obdelana še z akrili ter z odločnim prostim slikarskim posegom v barvi magente. Ta po besedah avtorice simbolizira krik, kri, revolucijo, kritičnost: “Vsega naštetega pa ne smemo razumeti zgolj kot odziv na trenutne težke družbene razmere, ampak je lahko tudi navdušenje nad tem, da si svoboden, da lahko ljubiš, da si ne glede na vse prav to, kar si.” Triptih, na katerem angela od strani poklekata pred Luciferjem, tako sporoča: Bodi svoboden! “A svoboda ne pomeni, da lahko počneš, kar želiš. To je svoboda znotraj moralnosti. Saj je prav moralnost naše družbe te dni pod vprašajem,” poudarja avtorica.

Kakor v spremni besedi k razstavi piše kustos Dejan Mehmedovič, so podobe estetizirana fotografska obeležja s teatralno inscenirano upodobitvijo. Delujejo umirjeno, zato “neposredno ne izrekajo pravega revolta, vendar vsekakor oživljajo določeno angažirano držo”. K čemur dodaja: “Čas, ko se vse vrednote relativizirajo, je čas Angelov. Njihova personalnost sicer tradicionalno niha med dobrim in zlim, vendar so 'Angeli revolucije' samo na eni strani - na strani pravičnega in dobrega za vse ljudi.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---