Na otočju solidarnosti

S filmom presenečenja, ki ga nocoj ob 21. uri na Manziolijevem trgu poklanja domačinom, bo mednarodni filmski festival Kino Otok do nedelje znova zasedel Izolo. Skozi bogat program, ki ga omogoča tudi solidarnost med sorodnimi festivali, smo se sprehodili z direktorico Loreno Pavlič.

>Izolo je ponovno zasedel Kino Otok. Kako izbrati med tako bogato ponudbo?

“Izbor je veliko enostavnejši, kot je videti na prvi pogled. Z leti smo našli način, da smo postali otok filma, na katerem vsak najde kaj zase.”

>Komu, denimo, priporočate Manziolijev trg?

“Na Manziolijevem trgu predstavljamo izbrane bisere svetovne kinematografije, ki so primerni za najširše občinstvo in jih želimo posebej podariti domačinom. Te daritve pa ne bi bile tako uspešne, če ne bi pri njih sodelovali tako avtorji kot botri, saj film ljudem približajo na povsem drugačen način.”

>Filmska izbira v kinu Odeon je nekoliko drugačna, mar ne?

“Da, tudi tam so - moram se ponoviti - filmski biseri trenutno svetovno najbolj prepoznavnih avtorjev, kar nam je uspelo s pomočjo naše razpredene mreže in selektorke Vanja Kaluđerčić, ki z nami sodeluje od začetka. Pomagala nem je priti do imen, kot so Bertrand Bonello, José Luis Guerín in Ben Rivers. Vse smo uvrstili v program, poimenovan Signali, saj nakazujejo nove prodorne smernice.”

>Ki pa so najbrž zlasti primerne za sladokusce.

“Morda res, vendar iskreno vabimo čisto vse. Še vedno želimo tudi vzgajati občinstvo, zato ni sekcije, ki bi bila za kogarkoli neprimerna. Želimo si, da bi ljudje prišli potešiti svojo vedoželjnost in si obenem odpirali obzorje s filmi, ki so izjemno navdihujoči.”

>Cinefili bodo v Odeonu prišli na svoj račun tudi s programoma sekcij Prijatelji in Otočje. Slednje nastaja v povezavi z drugimi festivali in je letošnja novost.

“Bolj kot za pravo novost, gre za poglobljeno sodelovanje. Res je, da so nastopili časi, ki to tudi zahtevajo, a pri Kino Otoku je bilo že od samega začetka prisotno načelo solidarnosti. Če bi se omejevali zgolj na to, kar nam je dano v tem trenutku, bi hitro lahko rekli, da ni denarja, in sklenili svojo pot. Od začetka smo se morali povezati z drugimi, če smo hoteli obstati. Otok ni zgolj filmski festival, saj se tu ustvarjajo globje vezi in se ljudje vračajo, da bi se ponovno srečali. Iz teh srečevanj se je razvila zamisel, da tudi mi opozorimo na iniciative, ki so nam blizu.”

>Je otok, kot je zapisal Vlado Škafar, postal otočje?

“Točno. Tu je denimo Cinema City iz Srbije, ki ima nepredstavljivo velik proračun, a je zato tudi sam izjemno ustvarjalen. Njihov omnibus Oktober je izjemen. Nekaj povsem drugega, a vselej ustvarjalnega se dogaja v Benečiji, v vasici Topolovo, kar predstavljamo z dvema filmoma Anje Medved. V Topolovem film ni prioriteta, tam kraljuje svoboda izražanja, zato moramo tudi mi opozarjati na pomembne zgodbe, ki bi se morale med seboj vse bolj povezovati. Veseli smo, da smo se povezali tudi s Salina Doc Festom, ki ga na Eolskih otokih vodi Giovanna Taviani, hčerka znanega režiserja Tavianija, čigar film Cesar mora umreti bomo predvajali v soboto na Manzioliju, v Otočju pa bo projekcija njenega filma Begi in pristani (Vrnitev na Eolske otoke). In da ne pozabim na film Bayiri - domovina, ki ga pripelje festival iz Innsbrucka.”

>Posebno poglavje je Video na plaži.

“Ja, ta združuje mlade video ustvarjalce in postaja vse pomembnejši. Krasno je, da so letos prijavili dela iz vseh koncev Slovenije, izbrana pa resnično kažejo zametke nekaterih naših novih, perspektivnih avtorjev.”

>Se je odnos do manj znane kinematografije v teh letih spremenil? Imate občutek, da nanj vplivate?

“Mislim, da zapolnjujemo vrzel in da je težko to storiti v petih dneh. To bi morali početi vse leto, k čemur tudi stremimo. Po drugi strani pa v našem sistemu šolanja nimamo filmske vzgoje, zato skušamo od lani to vsaj delno nadomestiti s Kinobalonom v sodelovanju s Kinodvorom.”

>Ste z odzivom na filme za najmlajše zadovoljni?

“Zelo! Na projekcijah imamo prijavljenih že tisoč osnovnošolcev, zato srčno upam, da vzgajamo našo bodočo filmsko generacijo. Festival seveda ne more nadomestiti sistematičnega šolanja, lahko pa ljudi spodbudi in opozori na drugačne vsebine, jih usmeri h globljemu razumevanju filma ter vzbudi željo po filmski govorici. Slednjega je pri našem občinstvu iz leta v leto več: ljudje si želijo poglobljenih vsebin. Tudi zato so pogovori z avtorji pomembni. Bistvo festivalov je prav prisotnost avtorjev in igralcev, saj prav stik z njimi odpira nove poti razumevanja filmov.”

>Med gosti so tudi Rade Šerbedžija, Milena Dravić in Snežana Nikšić, ki bodo skupaj nastopili na petkovem predvajanju Klopčičevega filma Sedmina v okviru Silvanovega zaliva. Ne bo ta zvezdniška zasedba zasenčila ostalih?

“Ne, mislim, da so vsi, ki prihajajo, svojevrstne zvezde na festivalu, ki ni nikoli želel biti zvezdniški. Radetov film Io sono Li (Ime mi je Li), ki ga skupaj z režiserjem Andreo Segrejem predstavljata v soboto, je, denimo, zanimiv tako za lokalno okolje, saj se dogaja v ribiškem mestu Chioggia, kot za svetovno občinstvo, kajti govori o aktualni temi migracij. Glavna igralka Zhao Tao pa je dobila najprestižnejšo italijansko nagrado david di Donatello. Vsi ustvarjalci, ki se bodo srečali z občinstvom v Odeonu in Manzioliju, so enako pomembni.”

>Kako se je obnesla netekmovalnost?

“Krasno, saj se je iz nje rodila samo še nova solidarnost in novo povezovanje. Ukinitev tekmovalnega programa je bila zelo dobra odločitev. Omogoča nam prikazovanje filmov, za katere sami presodimo, da so pomembni.”

>Iz kakšnega finančnega morja pa se dviga Otok?

“Naš glavni sofinancer je Občina Izola, a sredstva pričakujemo tudi od države. Vsi razpisi so bili sicer ustavljeni, ampak že osem let nas prek razpisa za festivale podpira Filmski center, za katerega se nadejamo, da bo v kratkem objavil nov razpis. Na ta denar vsekakor računamo.”

>Vendar država varčuje.

“Varčevanje mora biti pravično. Projekte, ki se ukvarjajo s temeljno, osnovno kulturo, je treba gojiti in podpirati, ne gleda na varčevanje.”

>Menite, da Izola živi s festivalom?

“Mislim, da je Kino Otok del Izole, kar se čuti na vseh porah. Obenem pa si želim, da bi ga soustvarjalo še več mladih iz Izole. To se sicer že dogaja, a bilo bi lepo, če bi čim več mladih spoznalo, da je festival dobro izhodišče za pridobivanje delovnih izkušenj ter sodelovanje in povezovanje z mladimi iz vsega sveta. 21 udeležencem mednarodne delavnice Otok Daily iz tujine bi radi predstavili slovensko mladino.”

>Nam lahko razrijete nocojšnji film presenečenja?

“Naj ostane presenečenje. Obljubljam pa, da je aktualen in brezčasno navdihujoč film.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---