Na lovu za lastno senco

Pilonova galerija enkrat na leto nameni prostor mladim in perspektivnim umetnikom. Tokrat se predstavlja Eva Petrič, ki po besedah kustosinje Maje Marinkovske sodi med najuspešnejše in najprodornejše slovenske mlade umetnice.

Z razstave v Pilonovi galeriji  Foto: Klavdija Figelj
Z razstave v Pilonovi galeriji  Foto: Klavdija Figelj

AJDOVŠČINA> Eva Petrič (1983), po rodu iz Kranja, ki živi in dela na Dunaju, v Pilonovi galeriji svoja dela predstavlja pod naslovom Shadows&Pupets, the language of E@motions RE-acting.

Razstava je večmedijska in združuje fotografijo, umetniško knjigo, zvočno in video projekcijo, performans (ujet v barvnih fotografijah) ter literarno zgodbo. Izhodišče vsega skupaj je osem kilogramov težka knjiga umetnika, v katero vidimo mnoge vsebinske faze nastanka del, vizualne detajle, v njej je izvorno napisana celotna (literarna) Zgodba zlatorumene poti male deklice ter Zgodba malega dečka, ki se odvija preko elektronske pošte. Osrednjo pomensko vlogo v knjigi zavzema pH lestvica E@motions RE-acting, ki povezuje vse likovne in literarne elemente med seboj in dešifrira njihov čustveni naboj skozi vizualne ključe. In potem je tu še cela vrsta vprašanj, ki se dotikajo Platona (in njegovo votlino), arhetipov, potrošništva, manipulacije, psihologija čustev in kemija ...

Vse to tvori kompleksno, palimpsestno in tudi precej odprto vsebino, ki jo mora, sprva zmedeni gledalec, začeti odkrivati postopoma, s potrpežljivostjo, čeprav nikoli zares ne bo prišel do konca, kajti ob vsakem obisku razstave se bo razprla nova perspektiva za razmislek.

Ena poglavitnih tem, o kateri je bilo govora na samem odprtju razstave in okoli katere se že par let suče avtoričino ustvarjanje, je senca. Na razstavi vidimo črno-bele fotografije avtoričine sence, silhuete njenega telesa. “Vloga senc je vizualizirati posamezne emocije, ki jih je avtorica na podlagi lastne intuicije uredila v periodni sistem emocij,” je v izčrpnem spremnem besedilu zapisala kustosinja razstave Maja Marinkovska, Eva Petrič pa proces opiše z naslednjimi besedami: “Svetloba ujame telo, telo ujame moje oči, moje oči ujamejo njegovo senco, senca smukne v mojo kamero in čaka na svoj Veliki pok v temnici. Senca postane telo in telo postane senca sence.

O samih emocijah avtorica (ki je na Dunaju diplomirala iz psihologije), doda, da že po svoji naravi ne želijo biti vizualizirane, pojavijo se lahko le kot približni obrisi v besedah, izmenjanih med usti, kožo, očmi, zato je njen projekt tako le poskus vizualiziranja občutkov občutenja - gre torej bolj za občutek o občutenju emocij. S tem nam avtorica med mnoštvom vsega drugega sporoča, da imamo “E@gibanje - energijo v naših” emocijah. To spoznanje naj bi v nas sprožilo refleksijo o občutenih občutjih, predvsem pa bi preprečilo prehitro minevanje časa in pretvorilo nematerialno v materialno in nevidno v vidno. Tako pravi avtorica, ki želi senci dati telesnost, iz teles pa narediti lutke.

KLAVDIJA FIGELJ


Najbolj brano