Na eni strani iluzija, na drugi laž

Dramo Kdo se boji Virginie Woolf ameriškega dramatika Edwarda Albeeja (1928) so krstno uprizorili leta 1962 v New Yorku. Na slovenske odre so jo doslej postavili sedemkrat: prvič leta 1964 v ljubljanski Drami, osma slovenska uprizoritev pa bo drevi ob 20. uri na odru Gledališča Koper zaživela v režiji Vita Tauferja.

KOPER > Profesor zgodovine George (Aleš Valič) in njegova žena Marta (Mojca Partljič) živita v obsesivnem odnosu, ki je pravzaprav bojišče, na katerem se vrstijo medsebojna obračunavanja. Povezuje ju otrok, ki ga ni: kot pravi režiser Vito Taufer, si ga zamišljata iz ljubezni, avtentične potrebe, a te biološko in fiziološko ne moreta udejaniti. George in Marta po zabavi povabita domov ambicioznega profesorja biologije Nicka (Rok Matek) in njegovo od alkohola odvisno ženo Honey (Tjaša Hrovat).

A razlika med starejšim in mlajšim parom je precejšnja: prvi živi v iluziji, drugi v laži. “Prek sadomazohističnih igric, v katerih se cefrata na koščke, se Marta in George skušata dokopati do resnice o drugem, to pa je seveda zelo boleče. Mlada dva pa si lažeta, že njuna ljubezen je vprašlji-va, Nick se je s Honey poročil zaredi denarja, ona njemu laže, da ni noseča, čeprav je bila, a je splavila, ker noče otrok. Njun odnos temelji izključno na laži in doslednem uresničevanju egoističnih in egocentričnih ambicij. Pošasti sta, taka ju je naredil svet, v katerem živita,” razmerja oriše Taufer, ki vidi v odnosih med paroma mnogo več kot konflikt generacij. “Gre za spopad, ki ga danes zelo intenzivno živimo tudi pri nas. In to je trk humanističnih vrednot in neoliberalistične, kapitalistične maksime, da je človek človeku volk. Na tej točki je Albeejev tekst izjemno aktualen in posega v bistvo stvari,” meni režiser.

Edward Albee je v drami sicer obračunal z mitom ameriškega sna, Taufer pa dramsko besedilo Kdo se boji Virginie Woolf razume in bere kot ameriški odgovor na Becketta in Ionesca. Odmev dramatike absurda po njegovem ni daleč od komedije: “Komedija se mi zdi najvišji domet dramskega pisanja. Ko rečem komedija, tega ne mislim v njeni klasični opredelitvi, ampak bolj v smislu Božanske komedije, kjer je komedija slika celote univerzuma, človek pa je vselej manjši od kozmosa, manjši od celote, manjši od grahovega zrna in v končni fazi smešen.”

Kot pravi Aleš Valič, ki tokrat, tako kot Mojca Partljič, prvič sodeluje s koprskim gledališčem, so morali igralci vsak zase in vsi skupaj streti precej trdih orehov. Tudi zato, ker so na slovenskih odrih v zadnjih desetletjih uprizoritve del ameriških avtorjev izjemno redke: “Svet, ki je zapisan v teh vlogah ni le drugačen, avtor like tudi neusmiljeno razgalja,” razmišlja Valič, ki najde vzporednice z Albeejevimi liki v Ibsenovi dramatiki. “Mislim, da gre za podobno hotenje avtorja - razgaliti človeško intimo. George in Marta sta, tako kot Ibsenovi junaki, izolirana: kljub univerzitetnemu vrvežu se zatekata domov, v svoje lastne samote, ki potem eksplodirajo v nove in nove konflikte.”

Mojca Partljič pravi, da je doslej sodelovala v vseh slovenskih gledališčih, v koprskem pa dela s posebnim užitkom, saj je prišla v ustvarjalno, predvsem pa mirno okolje. Vlogo Marte si je zelo želela: “Lahko bi rekla, da sem to jaz. Morda sem celo kdaj v življenju že bila na njeni poti. Z Georgeom se imata zelo rada, drug brez drugega ne moreta. Njun odnos je, prepirom navkljub, zelo iskren ... In če je med zakoncema, ki živita v iluziji, strast, med Nickom in Honey o njej ni niti sledu. “Tu piha zelo hladen veter,” pravi Rok Matek, ki profesorja biologije Nicka opiše kot brezsrčnega, preračunljivega tipa: “Deluje v interesu kapitala in svojih lastnih ambicij. Magistriral je pri devetnajstih, trenira boks in brezsrčno gensko spreminja rastline ... Tekst od igralcev terja ogromno koncentracije in izjemno veliko lucidnosti, res je zanimiv, ker neprizanesljivo pokaže tragedijo vsakega od likov.” Tjaša Horvat pa dodaja, da že od samega začetka čuti do svoje vloge in do teksta neko simpatijo, čeprav ne gre za nič simpatičnega: “Skozi to tudi sama opažam absurd in komedijo.”

MAKSIMILJANA IPAVEC

---