Na Krasu se je z mozaikom spominov začel Teden Marjana Rožanca

Teden Marjana Rožanca se je v ponedeljek začel pred njegovo domačijo v Volčjem Gradu na Krasu in v bližnji komenski knjižnici, nadaljuje se z drevišnjim literarnim večerom z nominiranci in razglasitvijo nagrajenca v Španskih borcih v Ljubljani, v soboto pa se bo sklenil s podelitvijo nagrade na Trubarjevi domačiji na Rašci.

VOLČJI GRAD, KOMEN> Pod cerkvenim zvonikom v Volčjem Gradu, kraj zapahnjenega vhoda na domačijo, kjer o njenem nekdanjem lastniku priča le čedalje bolj bleda spominska tabla, je lanski Rožančev nagrajenec Peter Kovačič Peršin zbranim uvodoma prebiral esej Volčje ure, ki ga je bil Marjan Rožanc avgusta 1988 napisal prav tamkaj. Po polaganju venčka in minuti tišine se je druščina preselila v komensko knjižnico, kjer je v posebni sobi obiskovalcem na voljo pisateljeva bogata knjižna zapuščina.

Lepo bi bilo, ko bi se tudi svojci drugih besednih umetnikov zgledovali po Rožančevih in ne zavrgli knjig, iz katerih je mogoče razbrati literarno obzorje pokojnega misleca, so na zelo dobro obiskanem večernem pogovoru soglašali Peršin, članica upravnega odbora Sklada Marjana Rožanca dr. Manca Košir, nagrajenec leta 1998 in tudi letošnji nominiranec Aleš Berger ter povezovalec večera, esejist in filozof dr. Edvard Kovač.

Ne zgolj knjižna, ohranja se tudi in zlasti Rožančeva duhovna dediščina, se je hitro izkazalo. Vsi štirje sogovorniki so velikega pisatelja in esejista osebno poznali in se še danes bratijo z njim, z Marčijem, kakor ga ljubkovalno imenuje Manca Košir, ki svoje življenje deli na “življenje pred Marjanom Rožancem in življenje po Marjanu Rožancu”. Navdihnil jo je kot nihče drug, jo seznanil z literaturo in filozofijo, jo s svojo resničnostjo naučil, kako naj bo tudi sama resnična in pristna, z njim pa je ostala vse do konca, tudi ko ga je jemal pljučni rak. Takrat se je naučila, da je ljubezen močnejša od smrti, in vse odtlej skrbi za umirajoče, jim skuša lajšati bolečino.

Berger se Rožanca, “ne prijatelja, prej bližnjega znanca”, spominja kot “izrazitega zmerneža in demokrata”, ki se v viharnih časih osamosvajanja ni vezal na nobeno politično opcijo ali radikalizem, ampak raje ostal strpen in razmišljujoč. “Zmeraj je premogel tudi humorno naklonjeno distanco, ki jo je izražal njegov nasmešek, ne do konca izražen. Ne vem, ali sem mu kdaj povedal, kaj pri njem izrazito cenim: to, da je kot samouk, ki mu življenje ni omogočilo, da bi se šolal, kakor bi bilo njegovi pameti primerno, do zadnjega želel kaj novega izvedeti, debatirati.”

Z njim je o Bogu in človekovi svobodi često debatiral tudi Peršin, Kovač pa se je spomnil, kako mu je Rožanc pred smrtjo dejal, da obžaluje le eno: da ne bo mogel spremljati plesnega razvoja svoje hčere Tonce. Pa se je slednja oglasila iz občinstva: “Ni res, da me ne spremlja. Še zmeraj je tu in skrbi zame.” ANDRAŽ GOMBAČ

---