Moški so krivi za vse

Kaj vse je ženskega spola? Slika, skulptura, ilustracija, grafika, fotografija, keramika. Kuratorka Monika Ivančič Fajfar je iz vsake od naštetih naredila razstavo, na katerih so, kakopak, razstavljale zgolj avtorice. A na zadnji, ki so jo odprli v petek zvečer v Kanalu, se je pred galerijo pojavilo na desetine kipcev moških teles ...

Odpri galerijo

KANAL > “Tudi mi smo tu,” so v duhovitem slogu na vse te ženske razstave odgovarjali iz gline ustvarjena moška telesa, ki so jih oblikovali v tukajšnjem Klubu keramikov. Duhovitosti v likovni umetnosti ni veliko, a na tej razstavi jo zaslutimo v dobri meri. Morda prihaja iz črno-bele Pandorine skrinjice, ki jih je v raku tehniki oblikovala Bojana Križanec, gotovo pa iz vseobsegajočih ženskih torbic, ki jih je domiselno zgnetla Lučka Šićarov. Torbica Nina Hagen ali pa Oprava vdove kapetana avstroogrske vojske, klobuki, korzeti in druge sestavine ženskega sveta, brez katerih ženska ne more in noče, nas zabavajo in hkrati navdihujejo.

Moški so krivi za vse, svoje delo z lilijami, simbolom nedolžnosti, naslovi Bojana Križanec, ki na svet gleda skozi optiko črno-belega. Njena moč je v geometriji, črti, grafičnem, konveksnem, konkavnem, optičnem. A ko se med tem pojavi gola Carla Bruni, se ta svet naenkrat zmehča.

Tudi Barbara Jurkovšek je duhovita, njene reliefne skulpture so fantazijske, “genetsko” deformirane in hibridne živali, postavljene na steno kot nagačene trofeje. Je na meji kiča, a ko ga pobliže pogledamo, ugledamo grotesko, ki je na meji smrti. Je ironična podoba današnjega časa, takšen je Pogled nesmrtnosti.

Nakit mlade Hane Karim je inspirativen. Svoje male umetnine je postavila v majhno apsido galerijskega stolpa in če hočemo prodreti vanjo, se mora naše telo skloniti. Tako kot se mora telo prilagoditi njenemu nakitu. Hana, po besedah Monike Ivančič Fajfar, preizkuša meje med telesom in okrasom, okrasom in skulpturo ter telesom kot podstavkom za skulpturo. Njeni domiselni in estetsko dovršeni prstani, broške in ogrlice so namreč “bojna oprema” za žensko, ustvarjanje z glino pa dojema kot združitev mehke zemlje in ognja v trdno večno obstojno materijo.

Občutljivost do materiala je vodilo tudi Niki Stupica. Izbrala je porcelan in pokazala njegovo tanko, prosojno belino, krhkost, nežnost, eteričnost. Ne razstavi skodelic, ampak raziskuje porcelan, išče idealno formo po nareku materiala in dobi krhke vejice in prosojne liste, ki nas še najbolj spominjajo na rastlinski svet.

Razstava izpostavlja problem keramike kot umetniške zvrsti, ki je v likovni umetnosti po krivici prezrta, češ da gre za obrtniško domeno in je kot taka izvzeta iz programov likovnih akademij. A Ivančičeva ugotavlja, da se v zadnjem času na tem področju kažejo nekatere optimistične spremembe in pričujoča razstava govori temu v prid.

“Želela sem pokazati, kako različni mediji služijo avtoricam, da izrazijo svoje ustvarjalne zamisli,” je temeljni koncept projekta Umetnost je ženskega spola predstavila Monika Ivančič Fajfer. In skozi poglede šestih umetnostnih zvrsti ji je to zagotovo uspelo. Razstava Keramika je ženskega spola je namreč šesta, zadnja v ciklu razstav Umetnost je ženskega spola. V kanalski galeriji Rika Debenjaka bo na ogled do 15. decembra.

Besedilo in fotografije: KLAVDIJA FIGELJ

---