Moja poletja, četrta knjiga Ane Balantič, je bogata avtobiografija

Moč besed Ane Balantič, ki je s svojimi odkrito izpovednimi pesmimi stopila v javnost v času modre srebrnine, v zrelih letih torej, je že vseskozi velik magnet za bralce in literarne kritike. Da je idrijska knjižnica na nedavni predstavitvi njene četrte, sicer pa prve prozne knjige Moja poletja pokala po šivih, pa je še dolga vrsta razlogov.

IDRIJA> Po pojavljanju v javnosti, najprej v domači Idriji, kmalu pa tudi širše v državi, je AnaBalantič s tremi pesniškimi zbirkami deset let stara pesnica. Z dovršeno izpovedno srčnostjo pa je zrela ustvarjalka, vredna številnih nagrad, ki si jih je pripesnila v tem času. Zato in pa seveda zaradi radovednosti, kaj ima mojstrica jezika povedati o sebi, o prebivalcih Idrije in mestu v svojem četrtem, prvem proznem knjižnem delu, avtobiografiji Moja poletja, se je v mestni knjižnici na predstavitvi minuli teden trlo ljudi.

Pred desetletjem je Balantičeva, ki je sočasno s prvo pesniško zbirko Modra srebrina svobodno stopila v svojo zrelost, prijetno presenetila z močjo odkrito izpovednih, tudi o najtrših preizkušnjah mehko upesnjenih premišljevanj. In tudi tokrat, ko se je brez dlake na jeziku na pogumno avtobiografsko popotovanje skozi desetletja odpravila skozi svoja doživetja, doživljanja svoje družine in idrijskih sopotnikov, bo mnoge navdušila. Vsaj toliko jih bo s svojo svobodomiselnostjo in zavezanostjo samo tudi razjezila.

V knjigi se bodo našli vsi, ki se želijo z bogastvom petih rudarskih stoletij seznaniti poljudno. Še bliže bo tistim, ki so jim povojna leta minevala v “revšni” rudarske Idrije, ki jo je le naklonjena pesniška duša Balantičeve zmogla naslikati tako mehko, ne da bi se izognila tako značilni robatosti, stranpotem in zablodam tistega časa. V njej se bodo, z imeni in priimki, v dobrem in slabem, žalostnem in humornem, našli številni Idrijčani in malodane vsi izginuli posebneži mesta. V premem, s slovarjem opremljenem govoru pa bodo mnogi obudili, mlajši pa spoznali ponikajoče besede iz značilnega idrijskega narečja.

Recenzent, zgodovinar Janez Kavčič, je zato knjigi pripisal zgodovinski in etnološki pomen. Podčrtal je še vrsto odlik dela, zlasti njeno izpovedno moč, psihološko stopnjevan jezik neštetih domiselnih figur in metafor.

Njena poletja vseh letnih časov so v prvi vrsti poklon staršem, zlasti očetu, ki ga po tragični nesreči še danes pogreša vse od svojega šestnajstega leta. So poklon ljubeči Hanci s Pronta in temu, njej najljubšemu, sedaj skoraj izginulemu predelu Idrije. Ob središču mesta, s prav tako porušeno staro zadrugo, v kateri ji je tekla živahna mladost. So darilo Idriji, ki jo ima rada navkljub živosrebrovem strupu in dragocen spomin na izginulo stavbno in drugo dediščino rudarskih družin.

Čeprav je kot levinja otrok poletja in so ji v tem času zgodile najlepše in najhujše preizkušnje življenja, se zdi, da je naslovno poletje predvsem prispodoba za toplino, ki preveva knjigo. Njena največja odlika je nesporno iskrenost, s katero je malodane naslikala značilno trdo življenje svoje primarne družine in čeri ustvarjanja svojega izmikajočega družinskega gnezda, vse do današnje svobode.

S slikami in fotografijami sta knjigo opremila Ludvik Modrijan in Vladimir Kržišnik, med bralce pa so jo pospremile pevke ženskega zbora Spodnja Idrija.

SAŠA DRAGOŠ

---