ponedeljek, 6. februar 2012
Režiser Vinko Möderndorfer
Foto: MAJA PERTIČ
NOVA GORICA> Problematiko staranja prebivalstva ne sodobna in ne klasična dramatika skorajda ne obravnavata, vsaj ne na tak način kot v tem delu, je na današnji novinarski konferenci poudarila umetniška vodja SNG Nova Gorica Ira Ratej. Zato so se odločili, da delo Tamsin Oglesby vključijo v letošnji repertoar. Drama Stari ko zemlja, kakšnih petinštirideset je njena najnovejša igra. Prvič je bila uprizorjena predlani v londonskem Nacionalnem gledališču.
Premiera bo v četrtek, 9. februarja, ob 20. uri na velikem odru SNG Nova Gorica. V predstavi nastopajo Mira Lampe Vujičić, Teja Glažar, Milan Vodopivec, Marjuta Slamič, Maruša Kink, Andrej Zalesjak, Jože Hrovat, Vesna Vončina, Blaž Valič in Medea Novak. Pri nastanku predstave so sodelovali še prevajalec in lektor Srečko Fišer, scenograf Jože Logar, kostumografinja Barbara Stupica, skladatelj Mirko Vuksanović, oblikovalec svetlobe Samo Oblokar, oblikovalec videa Invida - Boris Dolenc in oblikovalec scenskih dodatkov Branko Drekonja.
Spregovoriti o medgeneracijski solidarnosti
“Odnos do starejših se je v zadnjem obdobju zelo spremenil, daljša se življenjska doba, starejši pa niso več integralni del družine. Zato smo se tudi mi odločili spregovoriti o medgeneracijski solidarnosti in problemu staranja,” je še povedala Ratejeva.
Zgodba govori o vladni raziskovalni skupini, ki naj bi ugotovila, kako naj se družba in država spoprimeta s problemom starajočega se prebivalstva in dosežeta tako zaželeno medgeneracijsko sožitje. In kot se rado zgodi, strastna želja po učinkovitosti strokovnjakom hudo maje iglo etičnega kompasa.
Črna komedija brez slepomišenja
Na drugi strani enak problem, vendar na zelo konkretni ravni, spoznava tudi čisto navadna družina: Lynina pozabljivost se čedalje jasneje kaže kot simptom neozdravljive bolezni, njena sestra Alice pade in si zlomi kolk, njun brat Robbie s svojim obsesivno mladostnim videzom in vedenjem že bolj poudarja kot skriva znake staranja. Težka preizkušnja za generaciji otrok in vnukov, a tudi zanje, ki jim je usojeno od blizu spoznati in na lastni koži izkusiti bizarne ideje vladnih ekspertov, utelešene v javnih ustanovah za socialno skrb.
To je nekakšna črna komedija, ki se brez slepomišenja sooča z našimi zadregami in strahovi ob staranju in starosti, je še pojasnil režiser. Razgalja družbo, v kateri državni, trdosrčni pragmatizem po desni prehiteva človečnost, in svoja vprašanja zastavlja ostro in naravnost. Postavljena je v prihodnost, “a nikar se ne slepim - sodeč po demografskih projekcijah bo ugotovitev, ki jo v besedilu izreče vladni uslužbenec, čez eno generacijo že resničnost”.
STA