Mervičeve Naključne molitve

Novogoriški večmedijski umetnik in raziskovalec video slike Vanja Mervič ne razstavlja prav pogosto, pa tudi več v tujini kot doma, zato je predstavitev v galeriji Dimenzija napredka toliko dragocenejša. Večkrat bi nas moral pogostiti.

Vanja Mervič: Brez Naslova, 2011, instalacija Foto: Klavdija Figelj
Vanja Mervič: Brez Naslova, 2011, instalacija Foto: Klavdija Figelj

SOLKAN>Vanja Mervič (1973) je študiral slikarstvo na beneški akademiji in na Breri v Milanu, kjer je tudi diplomiral; študij je nato nadaljeval v smeri videa in novih medijev pri Sreču Draganu, izpopolnjeval pa se je tudi v Belgiji, Novi Zelandiji in v Avstriji.

V galeriji Dimenzija napredka se predstavlja z deli, večina gre za instalacije, zadnjih štirih let. Med njimi so takšna dela, v katerih se avtor loteva problema religij in človekovega pohlepa, do instalacij, v katerih subtilno obravnava čas in prostor. V Midasovi sobi (2008), ki je na razstavi predstavljena s fotografijo, se spominja zgodbe o kralju Midasu, ki je rad živel razkošno in je boga Dioniza prosil, da bi se vse, česar bi se dotaknil, spremenilo v zlato. Ustreženo mu je bilo in kmalu je opazil, da se je tudi hrana in pijača, katere se je dotaknil, spremenila v to drago kovino. Midasovo sobo, ki je simbol pohlepa, je Mervič upodobil v zlatu.

Zanimivo je tudi delo, ki je produkt predhodne interaktivne instalacije CunC-livin lab (2008). Najprej je bil računalnik v prazni sobi, v katerega so oblikovalci vtipkali izjave po svoji izbiri, kasneje pa jih je Mervič reproduciral, skupaj z multipliciranim reklamnim nasmeškom. In kaj so obiskovalci pisali? “Nič je edina konstanta.” “I am typing something right now. That is my bad side. Thats better. I am still typing something it is not very profound. Just typing. Nothing interesting.”

Zdi se, da Mervič razume umetnost kot neskončno prepletanje podob, oblik, simbolov in izraznih sredstev, piše umetnostna zgodovinarka Nataša Kovšca ter omeni delo DADAMantra (2009), kjer avtor vključuje tako ustvarjanje kot destrukcijo. Vizualni del projekta so kolaži iz religioznih besedil petih svetovnih religij, ki jih je razrezal na besedne fragmente in naključno sestavil v sedem novih molitev. Posebej zanimiv je audio del molitve (poslušamo ga na slušalkah). Bere ga računalniški program, ki s svojo zvočnostjo resnično kreira meditativno vzdušje.

Nekakšna sakralnost bi lahko bila rdeča nit vsega skupaj, saj Mervičeva odprta dela puščajo prostor refleksiji o času, prostoru, minevanju, krožnem času, preživetem času, plesni, ki nastaja, razpadanju in mestu umetnosti v vsem tem. KLAVDIJA FIGELJ


Najbolj brano