Meje znanega je treba nenehno prestopati
Iniciacijski zagon Mednarodnemu literarnemu festivalu Vilenica je letos pripadel pesniku Borisu A. Novaku. Bilje so namreč v soboto gostile prvega od predvečerov Vilenice, ki mu jih bo jutri sledilo še sedem po vsej Sloveniji, tudi v Trstu, Kopru, Sežani in Šempetru pri Gorici.
Filozof Mirt Komel in pesnik Boris A. Novak Foto: Klavdija Figelj
BILJE
>
Boris A. Novak in izpraševalec, filozof Mirt Komel, sta v lepem večernem dialogu pod košato murvo pred kiparskim atejejem Negovana Nemca zakoračila do meja poezije in pogledala čez.
Še pred sredino otvoritveno svečanostjo, ki bo letos prvič v Kopru, bo jutri ob 19. uri mesto v Mednarodni literarni festival Vilenica vstopilo z odprtjem razstave, posvečene stoletnici Borisa Pahorja. Razstava bo v Armeriji Univerze na Primorskem, na ogled pa bo gradivo, ki ga je pisatelj pred leti daroval Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. V znamenju Vilenice bo tudi koprska knjigarna Libris, ki bo na odprtju razstave ponudila Pahorjeva dela po posebni ceni.
Tema letošnjega literarnega festivala je namreč prav navdih meja. “Poezija gre velikokrat čez meje verbalnega. Obstaja poetična pokrajina, nekatere situacije so poetične,” je dejal Novak in pristavil, da kot neverbalno v poezijo vedno vstopajo različni elementi, tudi molk, tišina, pomeni med vrsticami. “Molk je srce besede, njeno obzorje. Kar zadeva meje, mora poezija vedno znova vzpostavljati sveže videnje sveta. Poezija je zato tu, da nas pripravi, da svet vidimo, tako kot smo ga prvič videli z otroškimi očmi; da se začudimo. To pomeni, da je treba nenehno prestopati meje znanega, klišejskega.”
Novak s svojo poezijo najraje prestopi na polje glasbenega. Ker zvočnost jezika po njegovo poglobi pomene in da besedam sporočilno vrednost, ki je nimajo v slovarjih ali vsakdanji komunikaciji.
Je meja vir navdiha? Je lahko celo oddih od svobode? “Popolne svobode v umetniškem ustvarjanju ni, kajti besede imajo svojo gostoto, ritem, barvo, imajo svoj odpor. Prosti verz je isto kot heksameter, le ritem je drugačen, a lok, intonacijo, melodijo mora imeti vsaka pesem. Kajti poezija je zmeraj in predvsem ritem.”
Spregovorila sta o paradoksu, ki je značilen za naš čas, in sicer o hiperprodukciji poezije na eni strani ter marginalizaciji na drugi. Novak meni, da je poezije v izložbah vse manj, tudi na policah doživlja segregacijo. “Nizka profitabilna vrednost poezije jo rešuje pred logiko profita in kapitala. Poezija je ena od redkih stvari, ki ni namenjena tovrstnemu kopičenju. In ravno zaradi tega ohranja spomin, pristno vez s temeljnimi življenjskimi eksistencialnimi občutji.” Novak je prepričan, da vse več ljudi čuti potrebo po pisanju, a prav zaradi marginalizacije ne pride do stika s tradicijo in niti z najboljšimi dosežki sodobne poezije.
V ateljeju Negovana Nemca so ob tem odprli razstavo domače mlade umetnice Nine Bric, diplomantke likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti, ki navdih za svoja dela najde v pop-artu, stripu, risankah, živalskem svetu, grozljivkah, pin-up puncah petdesetih let ter seveda v sodobnosti. Predstavlja se s slikami in kipi, o katerih je umetnostna zgodovinarka Nelida Nemec dejala, da temeljijo na izrazni moči črte ter močnih, primarnih barvah. O avtorici sami pa, da je družbeno kritična, a ne destruktivna, provokativna, vendar v njeni izraznosti in sporočilnosti prav tako hudomušna kot satirična. “Je polnokrvna in v svojem izražanju svobodna,” zapiše Nemčeva.
KLAVDIJA FIGELJ