Med poročiloma o blaženosti in zadušenem kriku

“Morala bom naročiti kamion. Da mi preseli spomine,” eno svojih pesmi v novi pesniški zbirki Bojazni sklene Izolanka Barbara Motoh Bračanov. A bolj kakor spomine v drugi knjigi, ki so jo v petek članice KD Poti svile predstavile v Galeriji 22, pesmi z zdravo mero ironije obravnavajo mejo med “bolečino in srečo, med preživetjem in norostjo” v vsakdanu mame treh otrok, zaposlene na Društvu prijateljev mladine.

IZOLA> Pri prvi pesniški zbirki Stopinja za stopinjo, ki je predlani izšla pri Knjižnem krogu, je bilo teže, pravi Barbara Motoh Bračanov, saj sta z urednikom Matejem Juhom morala izbirati med pesmimi, nabranimi v več kot desetletju pesnjenja. V drugo zbirko je kljub številnim še neobjavljenim pesmim uvrstila zlasti najnovejše, nastale v zadnjem letu.

Najbrž je tudi zato v tokratnem naboru precej bolj zaznaven duh ne najbolj prijaznega časa. “Ko si mlajši, se tako ali tako ukvarjaš predvsem s seboj, z leti pa se začenjaš zavedati še česa drugega,” razmišlja ustvarjalka, ki pri svojem delu opaža, da se čedalje bolj ukvarja z birokratskimi postopki in vse manj z resničnimi težavami ljudi, kar je prelila tudi v pesem.

Tudi pri izolskem Društvu prijateljev mladine že dlje časa opažajo, da so se razmere v zaostrile: “Velike proizvodne obrate so zaprli in ljudje so ostali brez dela. Mnoge še pred globalno krizo.” Vsa njena opažanja vplivajo tudi na njeno poezijo, v kateri se ni mogla ogniti niti strahovom mame treh otrok, ki ob pogledu na prihodnost z grozo kriči zlasti v sebi, tudi s poezijo, pri čemer ne zaide ne v pretirano patetiko ne v morbidnost. Pravzaprav se tudi najtemnejše misli in bojazni, kakršnih je vsakdan posameznika prepoln, pogosto na koncu obrnejo v upanje, svetlobo ali “mavrico preko vsega”, brez katerih bi bilo s strahovi težko živeti.

Verz ostaja prost, zapisan brez ločil. Pesmi, ki povečini nimajo naslovov (med redkimi, ki jih imajo, kar tri nosijo naslove pesmi avtorici ljube pevke Joan Baez), so še vedno natisnjene take, kot nastanejo, torej brez posebne kasnejše dodelave. “Spontanost izraza, invencija v uporabi pesniških prispodob in podob, 'whitmanovska' prostodušnost in odkritost, pisan razpon vlog, ki jih avtorica ima v svojih pesmih: ljubica, žena, mati, prijateljica, filozofinja, zenovska svečenica, vse to so vrline in odlike te zelo simpatične pesniške zbirke, ki bralca prejkone razvedri in mu na ustnice kdaj celo pričara smehljaj,” v spremni besedi piše urednik Peter Amalietti, ki je pri svoji založbi Amalietti&Amalietti knjigo izdal v zbirki Slovenske poetese.

Z Amliettijem se je pesnica spoznala, ko je z njim prevajala knjigo Kramberger z opico ameriškega Izolana Ricka Harscha, in ko je založnik v roke dobil njen prvenec, jo je nagovoril k novi zbirki. “Kdor piše z mislijo na prodajo ali kakršenkoli zaslužek, si dela velike utvare,”se ob tem pošali pesnica, ki verjame, da imajo navkljub novodobni tehnologiji knjige še vedno izjemno pomembno poslanstvo pri ohranjanju jezika in visoke ravni kulture.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---