Maša kakor niz krasnih songov

Ob 20-letnici samostojne Slovenije je mladi goriški skladatelj Patric Quaggiato napisal novo skladbo, obsežno mašo Missa Nuova, Laudate Pueri Dominum, s katero so se izvajalci vključili v praznovanja ob jubileju. Prva izvedba je bila pred dnevi v Tolminu, v nedeljo so glasbenike poslušali v romarski cerkvi Matere Božje v Logu pri Vipavi, to soboto pa bodo nastopili v župnijski cerkvi sv. Andreja v Štandrežu. Načrtujejo tudi nastope v Ljubljani, Domžalah, Berlinu in Milanu.

TOLMIN> Maša je kompleksno delo, ki od nastopajočih terja veliko zbranosti in natančnega izvajanja. Tokratna postavitev je nemara simbolično (glede na obletnico) namenjena predvsem mladim izvajalcem. Vključili so se Otroški pevski zbor OŠ Franceta Bevka Tolmin, Dekliški pevski zbor Pueri Cantores (oba vodi Barbara Kovačič), Dekliški pevski zbor Plejade (vodi ga Karmen Ferjančič Žgavc), instrumentalno osnovo pa je prispevala zelo zanesljiva Godba Domžale s kapelnikom Damjanom Tomažinom. Violinski solo je poustvarila Petra Kovačič, orgelski part pa je suvereno prispeval Klemen Karlin.

Skladatelj je svoje delo očitno komponiral z mislimi na mlade izvajalce. Vsaj tak občutek smo dobili ob poslušanju, saj konceptualno ni prezahtevno, ohranja tradicionalno harmonsko osnovo in le v detajlih sega tudi po modernističnih prijemih. Lahko bi celo rekli, da je napisana dokaj strogo po pravilih in je precej konvencionalna, vsaj glede “preprostosti” melodij, harmonij in forme. Patric Quaggiato se je spretno ognil morebitnim skušnjavam, da bi za mlade pisal pretirano sodobno. Da je vseeno ohranil ustvarjalno vez z izvajalci, pričajo krasni napevi (melodije v vseh stavkih), ki se na trenutke približujejo songom. Te včasih podpre tudi kakšna karikirana jazzovska harmonija, kar zazveni prav blagodejno in sveže. Za mlade pevce vsekakor dovolj pop, da so delo izvajali z navdušenjem, s srcem, bi lahko rekli, kar je zagotovo vplivalo tudi na visoko kvaliteto. Škoda je le, da je bil zbor postavljen za orkester in je zato na trenutke instrumental prevladoval nad vokalom, kar se pri maši gotovo ne sme dogajati. Navdušenje poslušalcev je bilo vseeno veliko, zato so ponovili Glorijo, ki je glede na izpovedno moč osrednji del maše.

Mladi skladatelj se je s tem sakralnim delom vpisal med tiste redke ustvarjalce, ki znajo najti pravo mero med poljudnostjo in artizmom, med preprostostjo in globino. In, nenazadnje, formi, ki že stoletja vznemirja in “izziva” skladatelje, je zelo nevsiljivo, diskretno vdahnil iskrico modernega razpoloženja ter tako premostil prepad med arhaičnim in sodobnim. Še več, ti dve poziciji je poenotil v krasno celoto, ki boža duha in prijetno žgečka uho.

JOŽE ŠTUCIN

---