Marco Mosca o slavnih letih slovenske popevke

Prišli so, da bi ga videli in poslušali. Predvsem pa, da bi dobili odgovor na vprašanje, zakaj je Italijan, srednješolski profesor iz Bologne, napisal knjigo o zgodovini slovenske popevke.

PIRAN>Marco Mosca, avtor knjige Slovenska popevka e gli anni d'oro della canzone slovena (Slovenska popevka in zlata leta slovenske popevke, založba Lampi di stampa, Milano, 2010) je v petek v prostorih Mestne knjižnice v Piranu - ob spretnem moderiranju Leana Klemenca - odgovoril na vsa vprašanja in se izkazal za resnično velikega poznavalca slovenske popevke.

Knjiga je izšla v pravem času, saj bo prihodnje leto 50. obletnica prvega Festivala slovenske popevke. Na njem je zmagala Mandolina v izvedbi Staneta Mancinija, med slavne pa se je zapisala Zemlja pleše, ki jo je zapel Nino Robič. A najbolj presenetljivo je pač dejstvo, da je tako izčrpna in s podatki bogata knjiga o slovenski popevki izšla v italijanskem jeziku pri italijanski založbi. Na večeru so povedali, da bo slovenska knjiga o slovenski popevki izšla prihodnje leto pri Mohorjevi založbi in ob sodelovanju RTV Slovenije, napisal pa naj bi jo Vladimir Frantar, ki je skupaj z drugimi slovenskimi prijatelji Marcu Mosci pomagal pri dolgoletnem zbiranju podatkov.

“Pred približno desetimi leti sem prišel s stik s slovenskim klubom ljubiteljev Evrovizije,” je Mosca pojasnil ozadje svojega zanimanja za slovensko popevko. “Z njihovo pomočjo sem začenjal spoznavati slovensko glasbo. Ker sem po naravi vztrajen in hočem stvarem priti do dna, se nisem zadovoljil samo z aktualno glasbeno sceno, ampak sem poskušal odkriti tudi njeno zgodovino.”

In tako se je začelo dolgoletno raziskovalno delo v ljubljanski Narodni in univerzitetni knjižnici in v arhivu revije Stop, ki je privedlo do nastanka knjige. “Ugotovil sem, da se je šele s Festivalom slovenske popevke leta 1962 začelo zlato obdobje slovenske pesmi,” je dejal Mosca.

Avtor ugotavlja, da je festival pomenil izraz “slovenskosti”: tudi s pomočjo popevk se je budil narodni ponos. Ljudje so prepevali Poletno nočMarjane Deržaj, Trideset letOta Pestnerja, PresenečenjaBelih vran, Med iskrenimi ljudmiMajde Sepe. “Za narod, ki je živel v širšem jugoslovanskem kontekstu, kjer je bil prevladujoči jezik srbohrvaški, je Festival slovenske popevke imel velik pomen,” je dejal. “Slovenskim avtorjem je omogočil, da so pisali pesmi v svojem jeziku, ljudje pa so se z njimi poistovetili.”

Precejšnjo pozornost mu je vzbudil dogodek iz leta 1966, o katerem so se obširno razpisali tedanji mediji. “Ko je Berta Ambrož s pesmijo Brez besed zmagala na takratnem jugoslovanskem izboru za pesem Evrovizije, je del občinstva v Beogradu odločitev sprejel z glasnimi protesti. Prvič se je namreč zgodilo, da je Jugoslavijo na Evroviziji predstavljala pesem, ki ni bila v srbohrvaškem jeziku. To je bilo za tedanje razmere nepojmljivo.”

Po avtorjevem mnenju je bilo zares zlato obdobje slovenske popevke konec šestdesetih in na začetku sedemdesetih let, ko so na festivalu nastopali tudi tuji pevci. Med znanimi italijanski pevci je, na primer, leta 1976 nastopil tudi Claudio Villa, ki pa je bil v tistem obdobju v Italiji že v zatonu. Tudi nekateri drugi italijanski pevci, ki so nastopil na festivalu, denimo Fausto Cigliano, Riccardo Del Turco, Pino Donaggio in Anna Identici, so bili tedaj že manj slavni. V tistih letih so se tudi v Sloveniji začeli uveljavljati novi trendi lahke glasbe, kjer je vse bolj prevladoval rock in beat. To je po njegovem sicer razprlo nove glasbene dimenzije, a je na drugi strani pripeljalo do zatona tradicionalno melodične slovenske pesmi in do krize festivala.

Kaj pa danes? “Glede na svoje dimenzije ima Slovenija mnogo glasbenih talentov,” je dejal Mosca. “Vendar je danes vse drugače. Nekdaj je bila pot do uspeha daljša, kot je danes, a je slava trajala dlje, danes je vzpon bliskovit, a je tudi slava kratkotrajna. A to ne velja samo za Slovenijo.”

ROBERT ŠKRLJ

---