Mali sopotniki črnih slik

Za slikarja Sandija Červeka velja, da je “tisti, ki dela črne slike”. In čeprav je ta del njegovega opusa najbolj prepoznaven, Červek ves čas, vzporedno s črnimi platni velikih formatov, ustvarja tudi pastele malih formatov. Pod naslovom Tihi sopotniki so do 3. marca na ogled v galeriji Meduza.

KOPER >Sandi Červek (1960) abstraktne, “črne” slike velikih formatov, ustvarja od leta 1989. Z njimi je nase precej hitro opozoril (strokovno) javnost. “Kljub omejitvi na eno samo barvo je nastal obsežen opus z neštetimi različicami; avtor ga ustvarja z igro svetlobe, ki se ujame v rahlo reliefno slikovno površino, na kateri so neštete kombinacije nadzorovanega nanosa barve. Gledati Červekove črne slike ni preprosto, zaživijo s svetlobo in se z njo spreminjajo, ko pogled potuje po platnu,” so med drugim zapisali v Obalnih galerijah.

Pa vendar - v slikarjevem ateljeju ob tem vseskozi nastajajo povsem drugačna dela: figuralna, izrisana v tehniki oljnega pastela, na malih formatih, opremljena z zelo raznolikimi, duhovitimi naslovi. Červek, ki se figuralnemu v svojem slikarstvu ni nikoli odrekel, pravi, da so dela malih formatov neke vrste zapisi: “Nastanejo preden se lotim črnih slik. Doslej sem jih naredil približno 200 ...Če povem po domače: maratonec, ki teče na 42 kilometrov, se mora pred startom ogreti, razgibati itd. Ti pasteli v procesu mojega dela predstavljajo nekaj podobnega.”

Navdih za motive slikar najde v vsakdanjiku, v svoji neposredni okolici oziroma vzniknejo iz njegovih spominov. Nikoli jih ne išče - upodobi jih hitro, brez premisleka, nezavedno.

Ustvarjalni proces Červekovih malih formatov pa se ne konča z zadnjo potezo, marveč z besedo. “Da je risba končana vem, ko se mi izriše njen naslov.” In tudi pri teh se, tako kot pri potezi, prepušča. “Naslov se pojavi. Še meni gre kdaj na smeh, ker ne pričakujem takšnih naslovov, niti takšne risbe ne. Velikokrat me zelo presenetijo.” Med naslovi, ki jih avtor ročno napiše ob delo kar na galerijsko steno so, denimo, Medenajki plešejo kolo, Riba v avtu, Prijatelja iz risank, Klobučar, Vozilo za dva, Zijala, sardela, Prekratke noge, Portret ščurka ...

Červekova dela malih formatov pa imajo še eno posebnost - slikar jih ne opremi z datumom: “Čeprav niso datirana, sem si zapomnil naslov prav vsake. Letnice se mi v tem primeru ne zdijo pomembne ...”

Slikar, ki se je konec lanskega leta v ljubljanski Mestni galeriji predstavil z retrospektivno razstavo, pa tokrat gledalca preseneti še z najnovejšimi deli, ki niso ne črne slike ne oljni pasteli malih formatov. Na posebni steni predstavlja dela, ki so nastala v želji, da bi naredil nekaj erotičnega, nekaj, kar bi mu omogočalo raziskovanje in eksperimentiranje. Čopič in barvo oziroma pastel je tako zamenjal z ženskimi hlačnimi nogavicami, ki jih trga in napenja prek papirja ter tako ustvarja različne vzorce in prehajanje barve, ki malce spominjajo na njegove črne slike.

Koprska postavitev gledalca pravzaprav postavi v središče, v vrtinec umetnikovega ustvarjanja. Črna slika - najprepoznavnejši del njegovega opusa - ima na postavitvi posebno mesto, a ne glavne besede. Ta je tokrat prepuščena manj izpostavljenemu, a nič manj pomembnemu delu Červekovega opusa. Kako svoje male formate dojema slikar, pa gledalcu odkrije naslov razstave: pasteli so za Červeka tihi, (zvesti) sopotniki.

MAKSIMILJANA IPAVEC

---