Lirično spodbujanje k branju

Ko enkrat vstopiš v svet branja, knjig in čudovitih literarnih popotovanj, najdeš neizčrpen vir zgodb, misli in spoznanj, pa tudi družbo, ob kateri ni prostora za dolgčas ali osamljenost.

Mateja Palčič (levo) v vlogi Meene in njena odrska mama Ksenija Jambrošič
Mateja Palčič (levo) v vlogi Meene in njena odrska mama Ksenija Jambrošič  

KOPER> Otroška predstava Ribica (in) Meena, ki so jo v produkciji koprske knjigarne in založbe Libris v soboto premierno uprizorili na malem odru koprskega gledališča, skuša to vedenje približati najmlajšim.

Scenarij je mlada režiserka Yulia Roschina, ki je poskrbela tudi za dramaturško plat predstave, napisala po motivih zgodbice Manjushe PawagiDeklica, ki je sovražila knjige. Meenina starša sta velika ljubitelja knjig, zato jih kopičita in neprestano prebirata, tudi pri zajtrku in kosilu, z njimi so obloženi vsi kotički stanovanja, tudi najnenavadnejša mesta, kot sta kopalnica ali kuhinjska omara. Meena pa knjige sovraži, saj so ji vzele starše, družbo. Odkar se je naučila brati, jih mora brati sama.

Meena, ki jo odigra Mateja Palčič, vstopi v čarobni svet knjig, ko ji mama (Ksenija Jambrošič) nekega dne pove, da je v njenem srcu ribica, ki naj bi ji delala družbo tudi v težkih trenutkih, in ji spet svetuje, naj vendar skuša kaj prebrati. Preprosta, a učinkovito zastavljena scenografija iz knjig - tako je pač pri njih doma, knjige so povsod - omogoči Meeni prehod v pravljični svet. Ko zasliši nenavaden zvok in odpre knjigo, iz katere prihaja, se kot senčna lutka - knjiga služi kot svetlobni zaslon - poda v neznani svet, na pot, kjer na koncu sreča ribico in odkrije izvor svojega imena.

Prikupna zgodba in izvirna predelava literarne predloge, ki v drugem delu izpod peresa režiserke zaživi povsem avtorsko, naj bi bila namenjena predvsem otrokom na prehodu iz vrtca v šolo ter jim tako približala svet knjig. Žal pa se je že na prvi uprizoritvi izkazalo, da odrski priredbi primanjkuje dinamike. Tiste, ki jo ciljno občinstvo potrebuje, da bi ga odrsko dogajanje uspelo osvojiti in zadržati njegovo pozornost. V uvodnem, igranem delu, so tišine za otroško predstavo prezahtevne, v osrednjem, senčnim lutkam namenjenem, pa je dekličin dolgi pohod ob spremljavi nevsiljive indijske glasbe do trenutka, ko sreča ribico, preprosto predolg. Celo za odraslega gledalca.

Predstava, ki jo je podprla Javna agencija za knjigo, nastala pa je v koprodukciji s koprskim gledališčem, ima vsekakor ambicijo in željo gledalca odmakniti od vsakdanjega sveta agresivnih podob, zvokov in sporočil, v umirjen, liričen svet. A ta je za otroke nekoliko preveč abstrakten. Kot je trenutno zastavljena, kar kliče po kasnejšemu temeljitemu pogovoru (s starši, učitelji ali kar igralci), ki bi otrokom njeno vsebino in različne vidike dodatno osvetlil. Kar pa ni nujno pomanjkljivost.

MAJA PERTIČ GOMBAČ


Najbolj brano