Le v glasbi Istra zares sobiva
S polnimi bisagami iz Istre je Marino Kranjac naslovil koncertni dogodek, ki ga bo zasedba Vruja jutri ob 20. uri v Gračišču pripravila z glasbenimi gosti oziroma prijatelji.
Marino Kranjac: “Četudi so ti trije avtohtoni narodi v Istri skozi zgodovino živeli ločena življenja, so imeli nekdaj drug z drugim veliko več stikov kot danes, ko nas ločujejo meje, čeprav ves čas govorimo, da zdaj meja ni več.” Foto: Maksimiljana Ipavec
S koncertom želijo poudariti, da je Istra enoten in večkulturen prostor. In da se medsebojni vplivi ter prepletenost vseh treh avtohtonih narodov, ki v njej bivajo, najlepše odražajo in najbolj bogato živijo prav v glasbi. Zakaj? Ker še vedno velja, da glasba ne pozna meja.
> Zakaj ste se odločili za tak glasbeni večer?
“Kolikor vem, sta bili doslej narejeni dve študiji o prehajanju oziroma o sovplivanju v istrski ljudski glasbi. Prvo je sredi 50. let minulega stoletja opravil Olinko DeLorco in našel le en primer, in sicer italijansko-hrvaško pesem. Dobro desetletje pozneje je Giuseppe Radole naredil nekoliko obširnejšo raziskavo, a ostal pri proučevanju italijansko-hrvaškega sovplivanja. Našel je osem pesmi. Sam sem zamisel za ta projekt dobil pred dvema letoma, in potem počasi začel iskati pesmi, ki bi pričale o tem prepletanju, sobivanju, prehajanju in sovplivanju. Pri tem sem izhajal iz slovenskega dela, proučevanje pa razširil na celoten istrski prostor. Pesmi, ki sem jih izbral, sem povezal v sklope oziroma v venčke, v katerih se zgodba razvija v vseh doslej kulturnih znanih različicah.”
> Koliko pesmi ste našli?
“Kar precej. Resnično obstaja mnogo pesmi, ki prehajajo iz enega v drug jezik, ali pa so dvojezične, oziroma v kiticah zasledimo menjavanje slovenskega in hrvaškega oziroma italijanskega in hrvaškega narečja. Nekatere pesmi, ki jih bomo predstavili na koncertu, so tematsko sorodne, druge pa so si ne glede na to, ali prihajajo iz hrvaškega, slovenskega ali italijanskega okolja, tako podobne, da je melodija skoraj povsem enaka.”
> Kako pa je z izvajalsko prakso? Verjetno se tudi ta od enega do drugega dela Istre precej razlikuje.
“Absolutno. Za Hrvate v Istri vemo, da so peli 'na tanko i debelo', manj znano pa je, da so na tak način prepevali tudi Italijani. Menim celo, da je šlo v tem primeru za stil petja, ki je bil v preteklosti skupen. Istra pa je zanimiva tudi zaradi tako imenovanih glasbenih prevodov. To so tudi zanimive variante. Na koncertu bomo slišali kar precej takšnih primerov.”
> Kaj vam to govori o Istri?
“Meni se zdi sklep precej logičen: četudi so ti trije avtohtoni narodi v Istri skozi zgodovino živeli ločena življenja, so imeli nekdaj drug z drugim veliko več stikov kot danes, ko nas ločujejo meje, čeprav ves čas govorimo, da zdaj meja ni več.”
Na koncertu S polnimi bisagami iz Istre želi Vrujapredstaviti celotno Istro, zato so povabili v goste Zorana Karlića, Branimira Šajino in Noela Šurana, tri mlade pevce in godce iz južne Istre ter dolgoletnega prijatelja in sodelavca, etnomuzikologa in glasbenika Daria Marušića. “Želimo si, da bi bil koncert v Gračišču prvi v nizu. S tem projektom bi se radi predstavili tudi v širšem prostoru, za zdaj se dogovarjamo, da bi imeli to priložnost poleti v Kopru,” pravi Kranjac in dodaja, da bo na ponovitvah skoraj gotovo mogoče slišati še druge pesmi, saj nadaljuje z raziskovanjem.
> Lahko to ponazorite?
“Meja, kot jo imamo danes, je globoko zarezala v ta prostor. Morda res navidezno fizično nismo tako zelo ločeni, a meja globoko razdvaja predvsem mentalno. V preteklosti je bilo drugače - Italijani, Slovenci in Hrvati so se srečevali na sejmih, na plesih, med seboj so se poročali. Slovenci in Hrvati iz koprskega, izolskega in piranskega zaledja so v mesta hodili prodajat svoje pridelke, mnogokrat pa so tisto, kar so pridelali na njivah, zamenjali s tistim, kar so v svoje mreže ujeli italijanski ribiči, ki so živeli v mestih. Šavrinke so dan za dnem hodile v notranjost Istre ter tako poleg svojega siceršnjega dela - trgovanja - k nam prinesle tudi marsikatero melodijo. Veliko mož iz Buzeta in okolice pa vse do Roča je delalo na železnici in dnevno gravitiralo na drugo stran - tja do Sežane. Tam so slišali slovenske pesmi, tiste, ki so jim bile všeč, so zaradi spevnosti prevzeli in jih začeli peti po svoje ... To je le nekaj primerov.”
> Kako sobivamo danes?
“Žal v veliko manjši povezanosti. Meja se je poglobila takoj po osamosvojitvi. Ljudje, ki živijo tik ob meji, se zaradi nje dan za dnem soočajo s konkretnimi problemi. Saj veste - živiš na eni strani meje, vinograd imaš na drugi, ko želiš iti po grozdje, to postane že cel projekt ... Ljudje, ki živijo tik ob njej, mejo čutijo kot zelo neizprosno. Danes sobivanja, o kakršnem sem govoril prej, v Istri praktično ni. Mladi danes odhajajo v Poreč na dopust. In to z mislijo, da gredo nekam drugam, v neko drugo okolje, kot rečejo - na Hrvaško. Mislim, da to samo po sebi veliko pove o današnjem dojemanju tega 'skupnega' prostora. Za generacijo, ki se je rodila z novo mejo, je ta, žal, naravno stanje - mi smo tu, oni so tam.”
> Za vas je Istra večkulturna. Pa lahko to svojo lastnost danes sploh kje dejansko živi?
“Glasba je zagotovo prostor, kjer Istra še naprej živi v svoji troedinosti. Morda tudi zato, ker smo glasbeniki bolj svobodne duše in živimo po svojih načelih. Če se ujamemo, ko vidimo, da imamo istrski glasbeniki mnogo skupnega - delamo. Ne glede na to, kakšen jezik kdo govori in kaj mu piše v potnem listu.”
MAKSIMILJANA IPAVEC