Le dediščina človeštva

“Čeprav ne živim več med njimi, čutim njihovo bolečino, in rad bi jo pripeljal čim bližje, da bi tudi tu vedeli, kaj se dogaja,” pravi Azad Karim, Kurd in tudi Ajdovec, ki v piranskem Monfortu na svojevrstni avtorski postavitvi ne razstavlja zgolj privlačnih umetniških stvaritev. S pomenljivim naslovom Izgubljeni artefakti opozarja na bolečino ob izgubi in uničenju artefaktov starih civilizacij med nedavnimi in sedanjimi vojnami na bližnjem Vzhodu. Na bolečino, ki bi morala biti bolečina vseh nas.

PORTOROŽ>“Črpam iz izročila starih kultur, tako mezopotamske kakor iz stare kurdske umetnosti, od koder so tokrat prišle barve,” pojasnjuje Azad Karim, slikar, ki je leta 1976 diplomiral na Inštitutu za likovno umetnost v Bagdadu, se še istega leta preselil v Jugoslavijo in nadaljeval študij na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1980 diplomiral na slikarskem oddelku pri Kiarju Mešku, leta 1983 pa pri Zvestu Apolloniju končal še specialko. Od leta 1984 živi in ustvarja v Šturjah pri Ajdovščini, kjer si atelje deli z ženo Silvo, prav tako slikarko in znano ilustratorko.

Modernizem in misticizem

Čeprav je mnoga dela Azada Karima zaznamovala modra barva, ki kraljuje tudi na lični monografiji iz leta 2008, so na tokratni postavitvi v ospredju odtenki rjave, značilne za prvo Karimovo domovino in njeno zgodovino, kakor ju doživlja ustvarjalec. A navdih za postavitev, ki je bila v nekoliko manj obsežni različici lani postavljena na Nizozemskem, je dobil tudi v sodobnih težavnih vojnih časih na bližnjem Vzhodu. “Povabilo iz nizozemskega muzeja Rijksmuseum van Oudheden iz Leidna z bogato mezopotamsko zbirko je zanj pomenilo še poseben izziv - pripraviti razstavo svojih del tako, da se z lastno sodobno likovno interpretacijo sooči in hkrati vzpostavi dialog z razstavljenimi muzealijami, artefakti. Slikar je domišljeno ustvaril multimedijski projekt Izgubljena dediščina, ki ga, nadgrajenega z novimi deli in z avtorsko postavitvijo, predstavljamo na pričujoči razstavi Izgubljeni artefakti,” je v zloženki k razstavi zapisala kustosinja Nives Marvin, ki za ustvarjalca dveh dežel, kakor ga imenujejo mnogi, pravi, da v svojih delih prepleta izkušnje evropskega modernizma in vzhodnjaškega misticizma.

Prepričana je, da je postavitev avtentična zrcalna slika njegove neprekinjene angažiranosti s svetovnimi političnimi dogajanji: “Tudi njegovega kritičnega odnosa do polpretekle zgodovine Kurdistana, do vojnega obdobja ter zlasti do katastrofalnih posledic, ne zgolj za ljudi in narode, ampak tudi za več tisoč let ohranjeno dediščino. Le-tej ne prizanašajo niti novodobni ekonomsko politični in verski interesi, niti različne ideologije in politični sistemi.”

Karima je v preteklih letih zelo prizadelo uničevanje dediščine na bližnjem Vzhodu: “Leta 2003, ko soAmeričani okupirali našo državo in prišli v Bagdad, so bila tri dni odprta vrata v muzeje, kjer so domačini in tudi drugi kradli, ropali, in tisto, česar niso mogli odnesti, uničili.” Prizadelo ga je tudi uničenje dveh kipov Bude iz afganistanskega Bamiyana, ropanje tunizijskega muzeja Bardo, ropanje Egipčanskega muzeja v Kairu v času arabske pomladi. In vsa ta groza, bolečina in razočaranje so se, kakor pravi Marvinova, opredmetili v novi sodobni likovni preinterpretaciji, osebni zgodbi in sporočilu: “Z uporabo različnih zvrsti in tehnik (slike v mešani tehniki na platnu, skulpture, digitalni tiski, mobili, video) ter s premišljeno postavitvijo v konkretno razstavišče, sleherno likovno delo in projekt kot celota postane novodobni spomenik konkretne identitete in entitete ter pomnik z močnim izpovednim nabojem sedanji visoko razviti civilizaciji. Izstopa avtorjeva etična naravnanost, njegovi najbolj intimni pogledi in dojemanja preteklosti in sedanjosti ter nikoli dorečena vprašanja o vlogi človeka znotraj izvorne civilizacije in v večnem univerzumu.”

Azad Karim ima namreč na kulturno dediščino svojstven pogled: “Posamezni starodavni predmeti niso zgolj dediščina enega naroda. To je dediščina človeštva, zato moramo paziti. Če ne bomo mi pazili, kaj bo ostalo generacijam, ki prihajajo?”

Zid bolečine

Monfort zapolnjuje zvok razbijanja keramičnih predmetov, katerega posledica so črepinje, mobili, ki visijo s stropa, celotni postopek pa je avtor zabeležil tudi na videu: “Uničenje oziroma izgubo artefaktov starih civilizacij želim rekonstruirati na svoj, osebni način. Potrebo čutim, da preigram bolečino trenutka, ko se moje lastno telo raztrešči na drobne koščke. Odzvanjam s pokom, ki se zgodi, ko moje lastno delo pade na trda, prašna tla ... Žrtvovanje. Šok. Smrt. In potem klečim in skrbno poberem košček za koščkom, vse do zadnjega. Na njih so delčki znakov, spomina na mezopotamske civilizacije, ki sem jih na svoj način reinterpretiral. Ne, ne bom zavrgel teh koščkov. Razstavil jih bom. Ob videu, ki sem ga posnel takrat, ko so moji keramični reliefi padali v prah. In ob originalnih mezopotamskih artefaktih, takšnih, ki so shranjeni (in ohranjeni) v nekaterih muzejih. Ali pa ob njihovih fotografijah.”

Prav posebno zgodbo ima razstavljena petnajstmetrska fotografija, nekakšna replika zidu iz avtorjevega rodnega Kurdistana: “Ko sem se po sedemnajstih letih vrnil v Kurdistan, sem najprej videl uničenje. V glavi sem imel drugačno sliko, tam pa je bilo vse porušeno do tal. Tako sem opazil steno, ki je ubežala porušenju, a je bila popisana s tamkajšnjo pisavo in raznimi sporočili. 'Vrgli so nas iz hiše,' je nekje pisalo. Zdaj smo torej zunaj, nimamo kje biti.” Vse to ga je močno zaznamovalo. Tako je svojsko reinterpretirane asirske obeliske iz 8. stoletja pr. n. št., ki spominjajo na človeško figuro, porisal z raznimi detajli, s težavami, ki tarejo ljudi: “To so zame ljudje, ki tavajo med ruševinami in na steno pišejo o svoji bolečini.”

Razstava bo na ogled do 25. junija.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---