Križ s križem in Križem

S križem je križ, ugotavljata protagonista igre Križ, ki je pred devetimi leti na Tednu slovenske drame v Kranju prejela Grumovo nagrado, vse odtlej veljala za “težko uprizorljivo” in krst naposled učakala minuli četrtek v SNG Nova Gorica.

NOVA GORICA > Na oder jo je postavil režiser Samo M. Strelec in kjer se je potrdilo, da križ ni samo s križem, marveč tudi s Križem.

V osrčju filozofsko-poetične drame, ki je v temeljnem vzdušju in konstelaciji likov sorodna Beckettovi dramatiki absurda, avtor Matjaž Briški pa jo zasoli tudi s strniševsko formo poetične drame z rimami in asonancami, stojita Ize in Coki. Ne najbolj brihtna in ne več tako mlada tesarska vajenca na veliki petek nekje globoko v rovtah, v kotu, pozabljenem od Boga in ljudi, na nekem križišču postavljata križ. Pri tem imata same križe in težave, ki si jih lajšata z modrovanjem o trpljenju, odrešitvi, svetništvu in podobnem.

V uro in dvajset minut dolgi novogoriški krstni uprizoritvi, ki jo je Samo M. Strelec režiral ob dramaturški pomoči Tereze Gregorič, ju upodobita Iztok Mlakar in Radoš Bolčina. Igralca sta se že večkrat izkazala za imeniten tandem, tudi in morda zlasti v Tauferjevi uprizoritvi Beckettove klasike Čakajoč Godota, ki je Briškemu služila kot navdih za pisanje Križa.

Preden je Bog ustvaril svetlobo, je bila zemlja ovita v temo, piše v prvih vrsticah Svetega pisma, in tudi Križ se prične v gostem mraku, v katerem je slišati zgolj zasoplo stokanje in preklinjanje tesarjev, ki postavljata križ in nanj pribijata Kristusa. Ko ju naposled ožari svetloba, se pred gledalcem razpre vizualno privlačna predstava; kostumi so delo Iris Kovačič in Jane Zornik, za scenografijo s polkrožno steno in belim križem v sredini je poskrbel kar režiser, v pomoč pa sta mu bila oblikovalec svetlobe Samo Oblokar ter oblikovalec rekvizitov in scenski slikar Branko Drekonja, medtem ko sakralno vzdušje z živo orgelsko spremljavo krepi Uroš Cej.

Na prizorišče, ki ga s povešenim pogledom vseskozi nadzoruje križani Kristus (gostujoči igralec Matija Rupel ga upodobi z ustrezno milobo) prihrumita še žolčno pričkajoča se mati (Teja Glažar) in sin (Peter Harl v alternaciji s Predragom Mitrovićem). Drug drugega mučita, drug drugemu sta križ, dokler sin matere ne zadavi, nakar za pokoro nadomesti Kristusa, se da pribiti na križ, kar pošteno zaplete odrsko dogajanje in zaostri odnos med tesarskima vajencema in njunim živčno gospodovalnim šefom, hudičevskim Mojstrom (Milan Vodopivec).

Že tako kompleksno sporočilno polifonijo dramske predloge otežuje poplava besednih iger s križem v glavni vlogi, novogoriška uprizoritev pa jo še razprši z vključitvijo morda všečnih, a mnogokdaj odvečnih komičnih dodatkov: z glasovnim imitiranjem slovenskega politika, vlačenjem dolgih spodnjic tja gor proti pazduham in podobnim. Duhovito, a prav tako premalo utemeljeno in neuglašeno z brezčasno tematiko trpljenja in odrešitve je tudi samofotografiranje tesarjev - ustvarjanje “selfiejev” - in njihovo objavljanje na facebooku.

Da bi bilo vse skupaj še bolj zamotano, se dramske replike večkrat nenadoma začno rimati, tu in tam se zgoščene, že kar aforistične misli kopičijo tako bliskovito, da jih gledalec ne zmore použiti, medtem ko nastopajoči že karikirano stopicljajo po odru in si prepevajo ilirskobistriško Tječe, tječe, bistra uoda in zimzeleno Dan ljubezni ...

Drugače rečeno: novogoriški Križ je razprt v preveč smeri. In blažen je, kdor zmore med ogledom uprizoritve dognati, da je njegova glavna tema - kakor pravi dramatik - “desakralizacija lažnih prerokov”.

ANDRAŽ GOMBAČ

---