Kriminalka absurda

Absurd v Novi Gorici cveti kot le redkokje! Ionescova antidrama Plešasta pevka v režiji Vita Tauferja je med kritiko in občinstvom obveljala za najuspešnejšo uprizoritev tamkajšnjega gledališča, dobro pa se skoraj dve desetletji kasneje obnese tudi Morilec, ki so ga povečini mlajši ustvarjalci postavili na mali oder SNG Nova Gorica.

NOVA GORICA > Mojster teatra absurda, francoski dramatik romunskega rodu Eugène Ionesco (1909-1994), je Tueur sans gages - naslov običajno slovenimo v Neplačani morilec oziroma Morilec brez razloga - napisal leta 1957, v njem pa kakor v kasnejših igrah Nosorogi, Kralj umira in Sprehod po zraku v središče postavil Bérengerja, sodobnega slehernika.

Igra, ki jo je prevedla Ana Perne, na oder pa ob dramaturški pomoči Nuše Komplet postavil režiser Marko Čeh, od igralcev terja precej napora, a jim bržkone nudi tudi obilo užitka. Kakor seveda gledalcu, vajenemu tovrstne poetike.

Na odru najbolj blesti Bérenger, ki ga Kristijan Guček imenitno oblikuje kot vseskozi vzhičenega moža akcije: v krajših in daljših monologih premleva to in ono, vse po malem, brblja brez konca in kraja, se zaletava in odskakuje, trza, maha z rokami, natančno motri svet okrog sebe, se čudi, pada v nezavest, a se vsakič spet dvigne in vnovič krene v boj, nesmislu naproti.

Uvodoma si nadvse zadovoljno ogleduje novo mestno četrt, sanjsko Sijoče mesto, kjer se parita modernost in sterilnost; scenograf je Marko Turkuš, za kostume, ki dobro nakazujejo značaje posameznih likov, je poskrbela Branka Pavlič, odrsko vzdušje pa v živo s povečini kitarsko spremljavo občuteno krepi Laren Polič Zdravič.

Sijoče mesto Bérengerju predstavi velepomembni Arhitekt (Vesna Vončina), v čigar tajnico Dany - kot brezdušno nasmejano lutko jo odigra Maja Nemec - se vzhičeni slehernik nemudoma zatreska. Jo kar takojci zaroči in iz nje nasilno skuša izsiliti “da”. Pa mu načrte, ki se tako ali tako ne bi udejanjili, prekriža skrivnostni serijski morilec. V ribniku utaplja vse po vrsti, tudi ženske in otročiče.

Ker si lokalni veljaki dajo več opravka s preganjanjem zapitega brezdomca (Miha Nemec) in urejanjem prometa, Bérenger pravico vzame v svoje roke.

Slehernik potuje skozi sodobno družbo: sreča stara gospoda (Ivo Barišič in Milan Vodopivec), ki jamraje ugotavljata, da so sijajni gospodje že skoroda izumrli, doleti ga politični shod rejke javnih gosi Matere Pipe, katere politični program je dolg niz samih protislovij - z diktatorskim pozerstvom jo upodobi Marjuta Slamič -, v kovčku znanca, zlovešče mrakobnega in grbastega Édouarda (Gorazd Jakomini), pa Bérenger odkrije morilčeve pripomočke. Sijoče mesto je pač kraj, kjer ljudje ne vedo, kaj nosijo v lastnih kovčkih. Ker so obzirni do samih sebe.

Morilec ni samo poln humorja absurda, temveč tudi prepreden z družbenokritičnimi bodicami. In jasno, Ionesco si vnovič jedko privošči rutinski avtomatizem, ki obvladuje človekov vsakdan.

V daljšem sklepnem monologu, skorajda krajši monodrami, Bérenger nagovori gledalcu nevidnega morilca - ali “zgolj” temnejšo plat samega sebe? “Ljubim človešto,” se priduša. “Moram preprečiti zlo!” vzklikne. In pred morilcem - ali sabo? - se zapleta v neskončno nit lastnega humanizma. Vztrajno in zanosno tehta argumente v prid umoru in zoper njega. Vse bolj veruje zgolj še v ničevost vsega, čisto vsega. Kdo živi v zmoti: kdor seje smrt ali kdor se oklepa življenja? Ionescova igra se sklene z nemočnim stokom. ANDRAŽ GOMBAČ

---