Kot lik iz romana

“Ljubezen, ki je ne delimo, je krvavitev. Samo ljubezen, ki jo delimo, je nekaj vredna,” je v četrtek v razprodani Katedrali Kina Šiška dejal najbolj kontroverzni sodobni pisatelj Michel Houellebecq.

LJUBLJANA > Če sodimo po njegovih radikalnih popisovanjih stranpoti zahodnega sveta in silno samodestruktivnem življenjskem slogu, pisatelj krvavi že vse življenje, iz vseh svojih por. Plod te ljubezni, mogoče edine, so njegova literarna dela, ki jih deli med svoje zaprisežene sovražnike in oboževalce.

Četrtkov prizor pred ljubljanskim CUK Kino Šiška bi bil povsem običajen, če bi trume obiskovalcev nestrpno pričakovale nastop njihove najpriljubljenejše glasbene zasedbe. A zvezda večera je bil mojster najjedkejše literarne provokacije Michel Houellebecq. Literarni večer je bil napovedan za 20. uro, po nekaj minutah, ko ni bilo še nikogar na odru, so se obiskovalci, seznanjeni, da Houellebecq slovi po nenadnih odpovedih, že spraševali, ali se bo sploh prikazal. Naposled se je pojavil. Zmeden, razmršenih las, z oguljenima srajco in hlačami, v družbi nahrbtnika in slovenskega filozofa in prevajalca Stojana Pelka.

Prvo, kar preseneti pri Houellebecqu, je, da navkljub številnim literarnim nagradam (leta 2010 je osvojil najpomembnejšo francosko literarno nagrado goncourt), prevodih v 25 jezikov, založniškemu prestopu stoletja (iz Flammariona k Fayardu), s katerim je zaslužil več kot milijon evrov in si prislužil oznako “literarni Zidane”, ni na njem nič zvezdniškega.

Ko ga gledalec opazuje na odru, mršavega in utrujenega od sveta, ga popade žalost in vseprežemajoča osamljenost, kakršni sta značilni za njegove romane.

Nekajkrat se je Houellebecq vendarle malce tudi pošalil, najverjetneje, da bi nekoliko “prizemljil” literarno-filozofska visokoleteča Pelkova vprašanja - mnenja, na katera je (razumevajoče) zelo zmedeno odgovarjal. Postregel pa je tudi z nekaj zanimivimi odgovori, denimo na vprašanje, zakaj se je odselil z Irske in se ponovno nastanil v Parizu: “Enostavno, iz lenobe, sit sem bil govorjenja v angleščini.”

Marsikateri ljubitelj Houellebecqa morda ni vedel, da se je književnik v predpripravah na Možnost otoka pod krinko novinarja udeležil mednarodnega srečanja raelijancev na Rogli. Razmišljal je tudi, da bi del literarnega dogajanja umestil na Roglo, a, kot je dejal, je tem krajem umanjkalo nekaj dramatičnosti, ki jo je nato našel na otoku Lanzarote.

Houellebecq, ki je tudi mojster samoironije (najbolj očitno v svojem zadnjem delu Zemljevid in ozemlje), je odigral tudi glavno vlogo v filmu z naslovom Ugrabitev, v katerem igra samega sebe, “žrtev” ugrabitve.

Posnet naj bi bil po resničnih dogodkih, saj je pisatelj leta 2011 med promocijsko turnejo po Belgiji in Nizozemskem izginil in se po nekaj dneh spet pojavil. V filmu se ga ugrabitelji hitro naveličajo, ker neprestano postavlja zoprna vprašanja, zato se ga želijo čim prej znebiti. Houellebecq je povedal, da si filma sicer še ni ogledal, da pa so ga ogoljufali. Pa čeprav, kakor je priznal, je tudi sam kar lepo zaslužil. “Ampak veliko denarja nekomu, ki ga je nevajen, prej škodi kot koristi,” je dejal.

Na koncu večera je množici obiskovalcev tudi podpisoval knjige, a veselje je bilo kratkega diha; moral je na zrak, da bi pokadil pravo cigareto in ne elektronske, kakršno je skorajda kompulzivno kadil ves čas pogovora.

BILJANA PAVLOVIĆ

---