Kosovel: “Iščemo etičnega človeka”

Jolka Milič je v jubilejnem letu Kosovelove knjižnice pod njenim okriljem izdala knjigi, v katerih so zbrane izbrane misli Srečka Kosovela: Misli in prebliski in še marsikaj ter Ne vprašaj me, kaj je življenje, živi!

SEŽANA > “Povod za pripravo obeh del je zlasti obogatitev ponudbe Kosovelove domačije v Tomaju, ki je sicer zgledno urejena, a vseeno ponuja le zidove. Za vse, od šolarjev do drugih obiskovalcev, sta sedaj na voljo tudi cenovno dostopni knjižici,” je vzgib za nastanek obeh novih del o Kosovelu predstavila Jolka Milič. Ideja je v njej zorela zadnje leto, ob letošnji 65-letnici ustanovitve in 50-letnici imenovanja knjižnice po Srečku Kosovelu. Miličeva je za uresničitev svoje zamisli dobila sogovornika v Kosovelovi knjižnici, ki je knjižici tudi izdala.

“Dejansko govorimo o manjši knjižici, kjer so po abecedi zbrane misli - utrinki iz pesmi in proze izpod peresa Kosovela ter večji knjižici, ki zajema vsebino manjše, nadgrajene delno z originalnimi Kosovelovimi teksti, ki segajo od manj znanih, zelo znanih do nič znanih, delno pa z mojimi, v glavnem polemičnimi zapisi na temo našega poeta,” je Miličeva opisala knjižici.

V avtorsko obarvanem dodatku knjige, zajetem pod “…in še marsikaj” je vključen tudi ponatis njenega barvnega spektra Kosovelove poezije, ki je prvič izšel že leta 1985. “Povod zanj je bil še nekaj let starejši članek Tarasa Kermaunerja, ki je Kosovelove pesmi nepoznavalsko označil za brezbarvne, saj naj bi bile v primerjavi z obsežno barvno skalo Župančiča zanj bistvene le tri barve: bela, črna in rdeča. Pri čemer naj bi prvi dve sploh ne bili barvi,” je bila Miličeva spet polemična. Kot prevajalka, njim je lastno, da morajo biti natančni, da morajo prebrati vse, tudi opombe in poznati ozadja zapisanih del, je namreč ena najboljših še živečih poznavalcev Kosovelove pisne zapuščine. Tako je zgolj v štirih knjigah zbranih del Kosovela, ki štejejo obsežnih 2000 strani, redoljubno, brez uporabe računalnika, ker jih takrat še ni bilo, naštela 2655 omemb barv. “Od 22 različnih barv se po pogostosti 562-krat omenja bela, 377-krat zlata, 352-krat siva, 345-krat črna, 27-krat zelena, 234-krat rdeča, 130-krat srebrna, 120-krat sinja in 92-krat modra. Tem sledijo še rjava, rumena, višnjeva, žolta, biserna, rožnata, lilasta, škrlatna in glace,” našteva odločno, da ne bo dopuščala potvarjanja resnice.

Priložila je tudi pismo, ki ga je Srečko Kosovel pisal v letu 1925 devet let starejšemu bratuStanetuv Ljubljano - o gradnji hiše v Tomaju, ki naj bi bila končana v dveh tednih. V njem 21-letni fant zelo suvereno napiše svoje mnenje o bratu in njegovem delu, češ da naj bo raje pisatelj kot žurnalist, pa tudi čebelar.

Izjemna je tudi njena navedba informacije, da je bila Kosovelova poezija izbrana za antologijo Evropske sodobne lirike 1900 - 1925, ki je izšla leta 1927 na Dunaju. V njej so poleg štirih slovenskih pesnikov, ob Kosovelu so to še Alojz Gradnik, Fran Albreht in Miran Jarc tudi taka imena, kot so Garcia Lorca, Joyce, Krleža, Saba… “Kaj je vzrok za trdovratni molk o tej pomembni antologiji, ki dokazuje, da je Evropa kot pomembnega prepoznala še živečega Kosovela - nevednost, rivalstvo med literati ali zarota?” se sprašuje Miličeva, ki v pesniku, ki je umrl v letu njenega rojstva, prepoznava ne le velikega umetnika besede, temveč tudi vizionarja in genija, katerega intelektualna zapuščina je s svojo brezčasnostjo in pronicljivostjo še kako aktualna tudi danes.

Ob upanju, da bodo Kosovelove misli po njenem izboru našle pot med bralce, je obe deli opremila z všečnima naslovnicama. Manjšo tako krasi risba Kosovela, ki jo je prispeval Blaž Živec, na večji pa je Kosovelov portret, delo slikarja Krištofa Zupeta, ki je last knjižnice v Tolminu.

BOGDAN MACAROL

---