Korektno, a brez presežkov

Goran Vojnović je s filmsko različico svoje knjižne uspešnice Čefurji raus! ustvaril všečno in konzervativno odo Fužinam in njenemu živopisnemu prebivalstvu.

Pomemben podatek za vse tiste skeptike, ki so sumničavo zastrigli z ušesi ob najavi, da se bo Goran Vojnović lotil ekranizacije lastnega romana, je, da so njegovi čefurji prvič privekali na plan v obliki scenarija za kratki film (Fužine zakon) v času njegovega študija na AGRFT. Iz scenarija se je po nekaj letih prelevil v enega najbolj branih in kritiško hvaljenih slovenskih romanov zadnjih let. Podobno se obeta tudi filmu. Čefurje si je po prvem vikendu predvajanja ogledalo že 13.500 gledalcev, ta teden pa si je že prislužil prvo zlato rolo. Zanjo je potrebnih 25.000 gledalcev, Čefurji raus! pa so v kinematografe v pičlih dveh tednih zvabili že blizu 30.000 gledalcev.

O literarni vrednosti tega romana je bilo že veliko povedanega, saj gre za enega najbolj energičnih in humornih vpogledov v balkansko folkloro skozi oči pripadnika druge generacije priseljencev iz bivše Jugoslavije v Sloveniji. Če se ne bi tega dela lotil Vojnović, bi slovensko bralstvo ostalo brez pomembnega literarnega dokumenta o življenju priseljencev bivše Jugoslavije na Slovenskem in predvsem brez pristne čefurščine, ki je eden izmed glavnih adutov romana. Tega se je pred Vojnovićem sicer lotil že Andrej E. Skubic v Fužinskem bluzu, a umanjkala mu je ta pristna “vojnovićevska” jezikovna dimenzija.

Vojnović v film vključi vse najpomembnejše in najbolj slikovite epizode iz romana (spor glavnega protagonista s trenerjem košarke, ki kasneje sproži tudi “vojno” z očetom Radovanom, končna katarza s požarom, odhod v Visoko), film pa poganjajo predvsem norčije, ki jih glavni junak, 17-letni Marko Đorđić (Benjamin Krnetić) uganja s svojimi fužinskimi vrstniki Adijem, Acom in Dejanom. Prav ta trojica - Krnetić v primerjavi z njimi deluje precej otopelo - izvrstnih igralcev (Dino Hajderović, Ivan Pašalić in Jernej Kogovšek) poda največ dinamike dogajanju.

Toda knjiga je, v primerjavi s filmom, nedvomno boljša. Prva težava je, da film mestoma precej zlahka zdrsne v polje tipičnega stereotipiziranja življenja fužinskih čefurjev. Druga težava je splošna recepcija filmske različica Čefurjev raus!, ki ostaja na ravni eksotizacije čefurjev, saj film resnih tem identitete, nepripadnosti, starševske avtoritete ..., ne prikaže dovolj tehtno oziroma jim ne odmeri dovolj prostora, zato velikokrat prevlada humorna plat kulturnega trka. Zato ne preseneča, da se ob najbolj resnih scenah v filmu občinstvo krohota. Toda to ni samo težava Vojnovića, ampak splošna indoktrinacija občinstva z balkanskim humorjem, kjer je že dovolj ena kletvica, da gledalstvo prasne v smeh. Žal Vojnovićevi filmski čefurji niso izjema.

BILJANA PAVLOVIĆ

---