“Koliko še lahko zdržimo?”

Izšel je Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, novi roman Marka Sosiča (1958), gledališkega režiserja in pisatelja iz Trsta.

LJUBLJANA> Na torkovi predstavitvi v ljubljanskih prostorih Študentske založbe je urednik zbirke Beletrina Mitja Čander uvodoma čestital dobitniku letošnjega kresnika Andreju E. Skubicu - ta je nagrado osvojil z romanom Koliko si moja?, izdanim pri Beletrini - in kot resnega kandidata za prihodnjega slavljenca ocenil Sosičev roman Ki od daleč prihajaš v mojo bližino. “Sosič v njem pripoveduje zgodbo o človeku, ki ima na prvi pogled življenje povsem urejeno,” pojasnjuje Čander. “Ima redno službo profesorja prirodoslovja na gimnaziji, ima družino, ki ga ima rada, urejene ima gmotne razmere ... A zgodba postaja vse bolj napeta, ko bralec zasluti, da v možakarjevem življenju tiči temna skrivnost iz preteklosti, ki počasi prihaja na dan. Junak začne odstirati tančico z nečesa, kar je očitno potisnil v podzavest, hkrati pa se začne tudi njegovo okolje soočati s to rečjo, ki jo je očitno skušalo pozabiti. Skratka, Sosičev roman je obenem izrazito eksistencialen in izrazito angažiran, kar je znotraj slovenske književnosti zelo zanimivo, saj je naša proza velikokrat bodisi omejena na intimo bodisi zelo angažirana brez eksistencialne podstati.”

Roman je močan, pritrjuje avtorica spremne besede Tina Kozin: “A o sami vsebini ne kaže preveč razpravljati, da ne bi okrnili enega ključnih bralskih doživetij.” V spremni besedi natančneje pregleda Sosičev dosedanji leposlovni opus - napisal je romana Balerina, Balerina in Tito, amor mijo ter kratkoprozni zbirki Rosa na steklu in Iz zemlje in sanj. Kot eno od stalnic Sosičeve književnosti Tina Kozin poudarja “hrepenenjsko razsežnost njegovih likov, nekakšno melanholično hrepenenje, zaznamovano z obmejnim področjem, tržaškim Krasom, dogajalnim prostorom vseh Markovih knjig, nekakšnim prostorom nebivanja, ki močno zaznamuje identiteto književnih likov”.

Sosič se je perspektivi otroškega oziroma naivnega pripovedovalca prvič odrekel v lanski zbirki Iz zemlje in sanj, izdani pri mariborski Literi, medtem ko je novi roman tako njegovo najobsežnejše kakor najbolj ideološko delo doslej, ocenjuje Tina Kozin: “Seveda ne ideološko v slabem pomenu. A zaradi vrhunske, večplastne, stilistično popolnoma izdelane pisave niti ideološkost ni enoznačna, ampak jo mora razbrati sam bralec. Tudi tokrat je glavni junak knjige prefinjeno izrisan. In spet je ranjenec. Opažam namreč, da so ljudje, ki zanimajo Marka Sosiča, v svojem bistvu sleherniki, v katerih se lahko prepoznamo vsi, hkrati pa so globoko ranjeni posamezniki.”

Ranjenost je tesno povezana z velikansko prevaro, z zaslepljenostjo, je na predstavitvi nadaljeval Sosič: “Četudi je človek ranljiv in se nam morda zasmili, je odgovoren. Odgovoren je za potlačitev vprašanj, ki jih je seveda potlačil ob podpori družbe. V pozabo jih je potisnil, da bi dosegel čistost, avtentičnost, edinstvenost. Iz podzavesti se zdaj vračajo bistvena vprašanja, ki zadevajo ne samo odgovornost romanesknega lika, ampak tudi odgovornost širše družbe, mogoče kar zahodnega sveta. Sprašujem se, kaj tale razpadajoči zahodni sistem sploh je, in ne najdem rešilnih poti znotraj realnega sveta. Drži tudi, da sem tokrat začutil nujo po prestopu v svet odraslih, do soočanja z družbo skozi oči odraslega človeka. Upam, da glede na svoja leta nisem prepozen.”

Zgodbo je napisal tudi in morda predvsem zavoljo “preverjanja lastne zavesti, identitete znotraj realnega sveta, ki je podvržen - v tem pač nisem nič kaj izviren - totalni brutalizaciji družbe. Najbrž je potreben nov začetek. Dosedanja logika in ustroj družbe, v kakršnem živimo, sta nas verjetno pripeljala do konca naše vrste. Pretiravam. A resnično se sprašujem: koliko še lahko zdržimo?”

ANDRAŽ GOMBAČ

---