Kocjančič še dandanes združuje

Čeprav večina Istranov pozna Alojza Kocjančiča (1913-1991) in ve za njegov z Istro obarvan literarni opus, pa je pravzaprav ironično, da je v knjigarnah nemogoče dobiti katero od njegovih del.

KOPER>Društvo Skala iz Kubeda je ob prihajajoči 100-letnici rojstva istrskega duhovnika, literata in rodoljuba to krivico popravilo, saj bo drevi ob 19. uri v Pretorski palači predstavilo obsežen zbornik Pesmi in zapisi.

“Kot pove naslov, je v knjigi izbor Kocjančičevih pesmi in proznih zapisov, ki so večinoma že izšli, kljub temu pa trenutno ni moč v knjigarnah dobiti nobene njegove knjige. Vse so pošle. Zato je vzklila tudi odločitev za knjigo, saj je nenavadno govoriti o stoletnici, pri čemer nimaš česa vzeti v roke,” pove urednica obsežne publikacija in avtorica spremne besede Ines Cergol, ki je Kocjančiča poznala že kot otrok in kasneje urejala njegovo knjigo Ljudi opeval sem, vode in skale (Lipa, 1992). “Dodanih je nekaj pesmi iz rokopisa, predvsem pa še cikel objav, ki zajemajo nagrobne zapise. Te je posredovala Rožana Koštjal, ki se je že pred leti začela ukvarjati s tem delom Kocjančičevega opusa,” pojasnjuje Cergolova, ki je v spremni besedi povzela tudi zapise avtorjev iz zbornika simpozija Življenje in delo Alojza Kocjančiča (Knjižnica Annales, 2004).

Spominja se, da je bila prvi pobudnik za izid publikacije ob stoletnici Kocjančičevega rojstva založba Libris, vendar je bil projekt finančno tako zahteven, da se je iz njega umaknila. Tako so se angažirali člani društva Skala iz Kubeda, kjer je bil duhovnik in literat 20. maja 1913 rojen. Odločili so se sami poskrbeti za izid, saj so denar zbirali celo pri posameznih darovalcih, da bi pokrili stroške tiska pa so se prijavili tudi na razpis Mestne občine Koper. Organizacijski motor projekta je poleg predsednika društva Skala Vojka Udoviča, zlasti Tanja Jakomin Kocjančič, ki je prepričana, da si lepšega poklona, kot je knjiga, literat, pa čeprav ga ni več med živimi, ne bi mogel želeti.

Alojz Kocjančič je za časa svojega življenja izdal zgolj dve pesniški zbirki, Šavrinske pesmi leta 1962 (v ponatisu so leta 2001 izšle pri Librisu) in Brumbole leta 1988, a je kljub temu pustil močan pečat. “Bil je premočrten človek, vseskozi pošten, ponosen, velik rodoljub in vedno pripravljen pomagati. Vsi sistemi so ga skušali zradirati, pa se ni pustil. Pomagal je ljudem, zato je povsod, kjer je deloval, ostal v zelo lepem spominu,” poudarja Cergolova, ki je v cikel Prebudniške pesmi uvrstila kar nekaj Kocjančičevih doslej neobjavljenih borbenih pesmi. “Pisal je o partizanih, o boju za svobodo ... Nikoli jih ni uvrstil v svoje zbirke. Morda si ni upal tudi zato, ker je bil v Ciril-Metodovem društvu; to pa je imelo pečat združenja, ki uboga ukaze oblasti in ni verno Cerkvi,” ugiba urednica zbornika, ki Kocjančiča prikazuje kot združevalno osebnost, po kateri nosi ime tudi nagrada obalnih občin za dosežke pri oblikovanju in ohranjanju kulturne podobe slovenske Istre. “Tudi v svojih zapisih ne pozabi nikoli povedati, da so bili v Istri duhovniki 'Čedermaci', ki so bili vodniki tudi v narodnostnem pogledu,” pravi Cergolova, ki je v spremni besedi zapisala, da je Kocjančič z osebnim zgledom kot “starozavezni svetopisemski očak jamčil, da besede niso le prazno govorjenje”.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---