Ko umetnost stopi politiki na žulj
Slovenski gledališki muzej je izdal knjigo o slovenskem dramskem ansamblu, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja navduševal zamejstvo, ne pa tudi tamkajšnjih veljakov. Publikacijo SAG - Trst (Slovensko amatersko gledališče od sezone 1971/72 do 1976/77) bodo predstavili jutri ob 18. uri v Gregorčičevi dvorani v Trstu.
TRST> Zgodbo Slovenskega amaterskega gledališča (SAG) je zapisala nekdanja članica ansambla Bogomila Kravos. V drobni knjigi je veliko informacij o nastanku, delu in razpadu gledališkega ansambla, v katerem je bilo več mladih navdušencev. Nekateri, kot na primer Boris Kobal ali Sergej Verč, so kasneje uspešno nadaljevali gledališko pot. Za večino nekdanjih članov, ki so medtem uspeli v drugih poklicih, pa si je danes težko predstavljati, kako so nekoč stopali po odrskih deskah in premlevali Bertolda Brechta.
“Doraščali smo v Italiji sedemdesetih let, zato smo v gledališkem svetu imeli za vzornike Daria Foja, Giorgia Gaberja, Giannija Boncompagnija in Renza Arboreja, gotovo pa smo se tudi navduševali za politične ideje, ki so bile takrat aktualne,” pravi Bogomila Kravos. Ni preseneča, da je v knjigi tudi zapis novinarja Vojimirja Tavčarja, ki obnavlja burno dogajanje sedemdesetih let, ki so se se v zgodovino Italije zapisala kot “svinčena leta”.
Vendar knjiga o SAG-u ni zgolj knjiga o nekem gledališkem ansamblu in njegovi dobi. Kot piše v uvodni besedi Ivo Svetina, je tudi prikaz primera o konfliktu med politiko in umetnostjo. Bogomila Kravos namreč med drugim obnavlja, kaj se je dogajalo s satiričnim kabaretom Pappenstory. Sagovci so imeli v načrtu, da bi ga postavili na oder, toda dramski tekst so na skrivnosten način dobili v roke voditelji Slovenske kulturne gospodarske zveze (SKGZ), ki so v bistvu preprečili uprizoritev zbadljivega dela.
V knjigi je podrobno opisan tesnoben sestanek na začetku oktobra 1975 med voditelji krovne organizacije Slovencev v Italiji in mladimi gledališčniki. Ti so pričakovali, da jih SKGZ vabi na prijateljski pogovor o finančni pomoči, izkazalo pa se je, da je bil namen srečanja povsem drugačen.
“Spomin na tisto sejo je nekoliko zbledel, saj se je tudi vsak udeleženec spominja nekoliko drugače,” pojasnjuje avtorica. “Vsekakor je bilo poučno. Danes se smejem naši naivnosti: hoteli smo sesuti oblast, od oblasti pa smo iskali podporo. Smo pa po svoje zadovoljni, da se je zgodilo, kar se je. Mi se namreč potem nismo nikoli uklonili, nekateri pa so se.”
Besedilo cenzuriranega dela Pappenstory je tudi objavljeno na koncu knjige skupaj s podrobnim seznamom vseh predstav in sodelavcev med letoma 1971 in 1977.
PETER VERČ