Ko umetniki slišijo utrip zvezd

Kozmos je poveden naslov nove razstave v Mestni Galeriji v Ljubljani. Takšen, ki pušča kaj malo dvoma o tem, kakšno je umetniško izhodišče postavitve. A pri tem se preproščina in homogenost dogodka, ki ima med protagonisti tudi dva primorska umetnika, konča. In odprejo se neskončne prostranosti vesolja.

 Dragan Živadinov s soustvarjalcema predstavlja projekt Sistematika Foto: Vesna Humar
Dragan Živadinov s soustvarjalcema predstavlja projekt Sistematika Foto: Vesna Humar

LJUBLJANA > Sonce stoji pri miru. Tako zahteva umetniški projekt Sun stop, delo Vladima Fiškina, ki je na različnih zemeljske oble lovi podobo naše zvezde, tik preden ta izgine za obzorjem. V vsakem trenutku zemeljskega časa je nekje na planetu človek, ki vidi sonce natanko v takem položaju. In ta preprosta resnica je nasprotna našemu vsakdanjemu, v družbenih in zasebnih vzorcih utemeljenemu razumevanju dneva. Tega, da se dan začne in konča in traja. Ter tega, da sonce zjutraj vzide v naše polje zaznavanja in se zvečer ob zahodu umakne iz njega.

Izstrelitev iz orbite vsakdanjosti

Vsi umetniki, ki jih je kustosinja Mateja Podlesnik izbrala za razstavo Kozmos, izzivajo naše konvencionalne predstave o resničnosti. Izzivajo absolutno zaupanje v svojih pet čutov, ki se ga ljudje obupano oklepamo v neuresničljivi in varljivi želji, da bi dojeli in obvladovali svet.

Umetniki tega izziva ne zastavljajo kot prisiljenega potovanja v fantastičen svet zamešanih barv in zamenjanih okusov. V avanturo malo verjetnih zapletov in nikoli videnih pokrajin. Prej nasprotno. Vodijo nas k temeljnim gradnikom stvarnosti. K elektromagnetnemu polju, k fotonu, k encimu, k celici in k vibraciji. S preprosto predpostavko: bolj kot razstavljamo fizični svet, bliže smo izvoru vsega.

V tem so ti sodobni umetniki podobni fizikom, ki že od konca 19. stoletja dalje gradijo razumevanje galaksij, oddaljenih stotisoče let, in dogodkov, oddaljenih milijarde let, z vpogledom v mikrosvet. Črte v barvnem spektru svetlobe oddaljenih sonc, ki nastanejo zaradi zapletenega plesa elektronov okrog atomskega jedra, nam, denimo povedo, iz kakšne snovi je osončje, ki nam pošilja svetlobo. Gibanje subatomskih delcev je, bolj kot ga opazujemo, manj skladno z našo podobo običajnega sveta, v katerem jabolko pade na tla in betonskega zidu ni moč podreti z udarcem glave. A vendar v tem gibanju iščemo odgovor na vprašanje začetka vsega, kar je.

Umetnost ni fizika

Ta površinska skladnost umetniškega in znanstvena iskanja, ki sestavlja specifični duh časa, seveda ne pomeni, da fiziki in konceptualni umetniki govorijo v istem jeziku. Tehnicizem likovnih del nas ne sme zavesti v takšno razmišljanje, pravi tudi kustosinja razstave Mateja Podlesnik. In poudarja, da morajo umetniki, ki izražajo kompleksnost razmerja človek-svet, ostati svobodni od teoretskih in terminoloških spon in jim mora biti dovoljeno “izreči kakšno neumnost”.

Popolni pregled še čaka v prihodnosti

Kako je nastala zamisel o razstavi del umetnikov, zročih v zvezde?

“Najprej sem se hotela lotiti širšega projekta, kjer bi se lotila celotne slovenske ustvarjalnosti, navezujoče se na temo kozmosa. In to v likovni, glasbeni in drugih umetnostih. Ugotovila sem, da v kratkem času tega absolutno ne bi uspela uresničiti. Poseči bi morala namreč daleč v zgodovino slovenske umetnosti, vsaj do impresionistov. Če bo ta projekt kdaj realiziran, bi se ga morali lotiti v sodelovanju z Moderno galerijo, Obalnimi galerijami, Narodno galerijo. Zato se mi je zdelo primerno, da v morda nekoliko krajšem času, kljub temu, da so priprave potekale pol leta, izberem tiste sodobne slovenske avtorje, ki se več kot deset let ukvarjajo s to tematiko v glasbi, slikarstvu ali kiparstvu. Nastal je nekakšen svet federacije. In to je teh osem umetnikov,” pojasnjuje Podlesnikova.

Med kozmičnimi sevanji in človeškim srcem

Marko Pogačnik se predstavlja z deli iz različnih obdobjih, med drugim z risbo iz letošnjega cikla O vesolju človeškega telesa. Dela so natisnjena na sedem zastav iz bele tkanine, ki so postavljene v krog, na sredini pa je kamen iz črnega marmorja z vgraviranim kozmogramom. Marko Peljhan s Carstenom Nicolaiem predstavlja projekt polar. V dveh zrcalnih kockastih prostorih se na poseben način tvorijo zvoki, ki presenetijo človekovo sposobnost slušnega zaznavanja.

Poleg omenjenih na razstavi, ki bo odprta do 8. junija, svoja dela predstavljajo še Stefan Doepner, Aleš Dejan Knez, Marko Košnik, v soavtorstvu Dunja Zupančič, Miha Turšič ter Dragan Živadinov in skupina 300 000 V.K.

VESNA HUMAR


Najbolj brano