Ko tri drobne iskrice zanetijo požar emocij

Šesti abonmajski koncert v Kulturnem domu Nova Gorica je minuli ponedeljek ponudil v poslušanje klasično zasedbo Novozelandskega godalnega kvarteta. Prva violinistka Helene Pohl, drugi violinist Douglas Beilman, Gillian Ansell na violi in violončelist Rolf Gjelsetn so poslušalcem pustili mešane občutke.

NOVA GORICA> Program, zamišljen obetavno, je stavil na preizkušeno formulo - ob starem še nekaj svežega, novega. Uvodni Mendelssohn je tako skušal definirati uglasitev ansambla, ki želi skladbe izvajati suvereno in temperamentno, pa tudi sproščeno. Capriccio v e-molu, op. 81, št. 3 je delo, kjer do izraza pridejo (v prvem delu) drobni detajli, na koncu pa virtuoznost. Umetnina mogoče ni bila pravšnja izbira za uvod; bila je sicer izvedena korektno, a brez prave strasti in pričakovane dinamike. Romantične skladbe živijo od znotraj navzven, kar narekuje posebno koncentracijo in izvajalsko potenco, ki so jo v večji meri glasbeniki izrazili šele ob izvedbi Treh transkripcij za godalni kvartet njihovega domačega modernista Jacka Bodyja (1946). Skladatelj je karikirano obdelal tri ljudske motive s treh popolnoma različnih kulturnih okolij Kitajske, Madagaskarja in Bolgarije. Do obisti je zminimaliziral že tako skromno ritmično-melodično podlago in ustvaril tri drobne iskrice, ki z lahkoto zanetijo požar emocij. Izvedba je bila verjetno taka, kot si je skladatelj zamislil, temperamentna, žar pa se je po dvorani bliskovito raznesel. Vsekakor všečno in “ljudsko”, čeprav zreducirano na prvinske impulze.

Vsekakor je “triptih” dosegel večji učinek kot Ross Harrisova (tudi novodobni skladatelj z Nove Zelandije, rojen leta 1945) Variacija 25za godalni kvartet. Umetnik je izhajal iz Bachove zbirke Goldbergove variacije, v “paco” pa je vzel petindvajseto. Ne preveč posrečeno, neinventivno ter precej lahkomiselno se je lotil “repliciranja” mogoče ene največjih umetnin vseh časov. Kljub opaznemu trudu izvajalcev, da bi skladbi vdahnili nekaj več duha, se to ni zgodilo, podobno kot je na pol poti obvisel tudi Beethovnov Godalni kvartet št. 14 v cis-molu, op. 131, ki so ga izvedli v drugem delu koncerta. Beethovnovo delo je nadstandardno v vseh pogledih. Že sam koncept in oblika (7 stavkov) narekuje globok premislek glede izvedbe, vsebinsko pa je v njem toliko beethovnovstva, da ga je res težko zapopasti v enem samem nonšalantnem zamahu.

Kot prvo, skladba terja oblikovanje smiselnega loka od začetka do konca. Nadalje, vsi temperamentni skladateljevi “izbruhi” morajo biti dobro pripravljeni, ne smejo, kot se je dogajalo, izskočiti iz koncepta kot nekakšni šaljivi vložki. Posebno pozornost zahteva dinamika, ki Beethovna lahko popolnoma uniči, če ni graciozna, a hkrati izrazita, še največjo težavo pa so imeli izvajalci z menjavo razpoloženjskih stanj, kar je lucidno predvidel že sam skladatelj, ko je v šali omenjal, da je kvartet “nakraden iz tega in onega materiala”.

JOŽE ŠTUCIN

---