Ko se iz geometrije razpre cvet

Razstavni niz Novi ateljeji, ki ga pripravljajo v Obalnih galerijah, odpira prostor prodornim raziskovanjem ustvarjalcev mlajše generacije. Do konca meseca se v koprski Meduzi s slikarskim ciklom SPACEinFORMA predstavlja Postojnčanka Beti Bricelj.

KOPER >Slikarski slog Beti Bricelj (1974) je jasen, izrazit in prepoznaven. Že od začetkov slikarskega raziskovanja (leta 2000 je iz slikarstva diplomirala na ljubljanski visoki strokovni Šoli za risanje in slikanje) jo zanima izrazna govorica geometričnih likovnih vzorcev in barvnih kombinacij, ki v gledalčevem očesu ustvarjajo občutek gibanja in utripanja.

Bricljeva, ki je dela javnosti prvič predstavila pred desetimi leti na skupinski razstavi v Melbournu, v svojem slikarstvu pretanjeno in skoraj neopazno združuje preteklost in sodobnost. Ko je konec 90. let odpotovala v Avstralijo, se je namreč posvetila raziskovanju aboriginske kulture in umetnosti ter o njej napisala tudi diplomsko nalogo Prvine aboriginske umetnosti v abstrakciji treh svetih barv. Kot pravi,je prav ob preučevanju slikarstva Aboriginov spoznala, kako prepričljiva je izrazna moč geometrijskih oblik. Na platnih Bricljeve sicer ni videti neposrednega vpliva omenjenih vplivov. Umetnostna zgodovinarka Carmen Tisnikar, ki se je njenemu delu posvetila ter o tem objavila tudi strokovni zapis v katalogu, pa meni, da je avtorici prav zmožnost združevanja različnih izkušenj in vidikov omogočila najti izrazna sredstva, s katerimi razpolaga pri ustvarjanju svojega likovnega sveta.

Delo Beti Bricelj velikokrat opredeljujejo kot nadaljevanje op-arta, a sama meni, da je ta okvir preozek: “Zanimivost primarnega op-arta je v tem, da ustvarja podobo po podobi in je nenehen napad na gledalčevo očesno mrežnico. Optičnost je v mojih slikah sicer neizbežna, ni pa primarna.” Z aktivno, dinamično in uravnoteženo kompozicijo, barvnimi kontrasti in mrežnimi strukturami v likovnem polju razvija asimetrijo in išče različne stopnje vizualne napetosti ter tako na svojih slikah ustvari iluzijo valovanja, gibanja in spiralnega sukanja. “Z oblikami, ki se pojavljajo na mojih delih, želim gledalčevo oko spodbuditi k gibanju in odkrivanju videnega. Zanima me, kaj bodo gledalčevi možgani naredili z likovnimi elementi, kaj bo gledalcu izstopilo iz slike, kje mu bo slika zaustavila pogled, kako bodo elementi gledalca popeljali skozi sliko.”

Pot do slike je pri Beti Bricelj precej dolga in zahtevna, njeno slikarsko delo namreč temelji na risbi. Z njo začrta in vzpostavi temeljna razmerja med liki in ploskvami: “Takšen način slikanja zahteva veliko priprav, discipline, vztrajnosti in natančnosti. Risba je zato v procesu mojega dela temeljna iztočnica. Pred slikanjem vedno ročno izrišem vrsto študij v pomanjšanem formatu, saj tako iščem vedno nove in najučinkovitejše kombinacije. Ob vsakem dosedanjem ciklusu je nastala spremljajoča črno-bela serija platen ali grafičnih izpeljav. Iz tega pa so nastale tudi čiste minimalistične rešitve, brez mešanja barv, ki sprožajo specifičen proces gibanja. Črno-bele interpretacije se nadaljujejo v barvne ali pa so po drugi strani povsem nova likovna naloga.”

In četudi gre v slikarstvu Bricljeve predvsem za abstrakcijo in geometričnost, lahko rečemo, da pri svojem delu izhaja iz razmisleka oziroma raziskovanja temeljnega kozmičnega reda, harmonije in lepote. Ideja o univerzalni lepoti, o idealnih razmerjih v živi in neživi naravi, znana tudi kot zlati rez, ostaja nikoli do konca razumljena in dognana. Na vprašanje, ali je v njenih slikah več narave ali matematike, Bricljeva slikovito odgovori: “V mojih slikah je toliko narave, kolikor je v naravi matematike.” In drži, nemalokrat se zgodi, da gledalci v njenih abstraktnih in geometričnih slikah uzrejo razpirajoči se cvet.

MAKSIMILJANA IPAVEC

---