Ko pesniki zapojejo

Prišli so s pesmijo. Niso recitirali, Ming Di, Sun Xiaoya, Zhou Qingrong in Zhao Minli so zapeli. Štiri kitajske sodobne pesnike, ki z veliko občutljivostjo gojijo tudi tradicionalno pesem, sta v knjigarni Libris predsinočnjim gostila pesnika in prevajalca Barbara Korun in Gašper Malej.

KOPER > Ko še ni bilo pisave, je poezija namreč med ljudmi potovala z melodijo. In to tradicionalno obliko poezije, ki se je na Kitajskem ohranila, poskušajo pesniki, ki se te dni mudijo v Sloveniji, obuditi.

Ming Di, Sun Xiaoya, Zhou Qingrong in Zhao Minli so sicer ukvarjajo s sodobno poezijo, pišejo jo, prevajajo, izdajajo v literarnih revijah, a kamor gredo, prinesejo s seboj tudi košček svojega izročila. Delček tega so avgusta letos na mednarodnem pekinškem festivalu spoznali tudi Gašper Malej, Barbara Korun in Tone Škerjanec. Slovenski pesniki in prevajalci so se v organizaciji Centra za slovensko književnost in ob podpori Javne agencije za knjigo udeležili festivala, ki sta ga gostila pekinška univerza in tamkajšnji Pesniški inštitut. S kitajskimi pesniškimi kolegi so se srečali na prevajalski delavnici, kjer so na osnovi angleških prevodov nastali novi. Slovenski pesniki so poezijo kitajskih prevedli v slovenščino, kitajski pa dela Maleja, Korunove in Škerjanca v svoj jezik. Živo vez med slovensko in kitajsko poezijo je tako lahko slišalo tudi koprsko občinstvo.

Kot je povedala pesnica Ming Di, sicer tudi urednica literarne revije Poetry East West, na Kitajskem v letih od 1948 do 1967 niso imeli stika z drugimi književnostmi. Konec 70. in v začetku 80. let pa se je zgodil preobrat - takrat je tuja literatura v njihovo državo stopila skozi velika vrata in prevodi pesmi in proze iz različnih jezikov so vznikali kot gobe po dežju. Izjemno pomembne in dragocene prevode iz tujih književnosti - večinoma klasične - pa so na Kitajskem dobili v prvih desetletjih prejšnjega stoletja. Ming Di pravi, da danes na Kitajskem vedo veliko o tem, kaj se dogaja v književnostih z drugih koncev sveta,da pa o kitajskih pesnikih in o našem delu, izven meja Kitajske, ne vedo prav veliko.

Prav pesniki, ki so obenem tudi prevajalci, lahko naredijo največ za to, da pesniška beseda presega jezikovne meje in nagovarja bralce v drugih jezikovnih in kulturnih okoljih, meni Sun Xiaoya. Zato so povezave in izmenjave, kot jih imajo s kolegi, izjemno dragocene in pomembne, štirim kitajskim pesnikom, ki so se pred dnevi predstavili tudi na Slovenskem knjižnem sejmu, pa veliko pomeni tudi to, da ob svoji poeziji, lahko občinstvu približajo tudi tradicionalno kitajsko “peto” poezijo. In ta je topel in naklonjen sprejem doživela tudi pri koprskem občinstvu.

V odnosu do poezije kitajska družba (pa čeprav je menda tam štiri milijone pesnikov) ni nič kaj drugačna od naše. “Občutek imam, da za družbo in državo moja poezija ni pomembna, meni pa pomeni vse. Poezija pri nas je marginalizirana, a tako je še marsikje drugje,” meni Ming Di. A kljub temu ima poezija moč, da ljudi povezuje, četudi jezika, v katerem je napisana ne razumemo, verjame Zhao Minil, profesor poezije in avtor številnih knjig o zgodovini poezije na Kitajskem.

V čem je pesnikovo poslanstvo, čemu naj da svoj glas? Zhou Qingrong, sicer eden najvidnejših predstavnikov kitajske pesmi v prozi, meni, da je pravzaprav preprosto: “Pomembno je, da hodiš po svoji poti in ko umreš, šteje le to, kar si pustil za seboj. Če je tvoj glas takšen, kot so glasovi drugih, ne boš spregovoril, če pa se skozenj zrcali poseben odnos do sveta, potem spregovoriš na glas.”

In četudi kitajski bralci ne prihajajo prav pogosto v stik s slovensko poezijo, slovenski pa ne z deli kitajskih sodobnih piscev, Ming Di, Sun Xiaoya, Zhou Qingrong inZhao Minli verjamejo, da smo povezani. V prijateljstvu. zato so čisto ob koncu srečanja s koprskim občinstvom zapeli nič drugega kot italijansko partizansko O Bella Ciao. Na vprašanje, zakaj prav to, je Ming Di odgovorila: “Slovenija je bila v minulih desetletjih del države, katere filme, literaturo, poezijo smo na Kitajskem dobro poznali. To pesem smo slišali v nekem jugoslovanskem filmu in z njo hoteli sporočiti, da je med nami več vezi, kot si morda predstavljamo.” Kaže, da je tudi to nevidno “fronto” obranil - Valter.

MAKSIMILJANA IPAVEC

---