Ko ni nič narobe, četudi ni povsem prav

Kako bi otroke poučili o tradicionalnih istrskih nošah, da bi se ob tem zabavali? Oblikovalka in ilustratorka Irena Gubanc ter etnologinja Tina Novak Pucer sta v etnološki zbirki Pokrajinskega muzeja Koper na izziv odgovorili z interaktivno didaktično razstavo Obleci (svojo) nošo, ki je že na včerajšnji otvoritvi navdušila otroke.

KOPER > Na razstavi s pomočjo ilustracij predstavljajo oblačilno kulturno dediščino Istre iz 19. in začetka 20. stoletja. “Interaktivna je zato, ker imamo dve leseni figuri, Bepota in Lučo, ki ju otroci lahko oblačijo. Lahko pa ju oblačijo tudi na spletni strani www.oblecinoso.si, ki je svojevrstna podpora razstavi in prinaša tudi veliko informacij,” poudarja TinaNovak Pucer, muzejska svetovalka in etnologinja iz Pokrajinskega muzeja, ki je izbrala noše, vključene v razstavo. Te so razporejene v tri sklope: pražnja istrska ženska in moška noša, vsakdanja in delovna obleka kmetic in kmetov, ribičev in solinark ter paolanov in paolank ter meščanska moška, ženska, deška in dekliška oblačila.

Irena Gubanc je oblačilno dediščino z ilustracijami tokrat interpretirala že v tretje; poprej je slovenske noše upodobila za revijo Zmajček, s Slovenskim etnografskim muzejem pa je pripravila še sestavljanko alpskih noš. “Cilj te razstave je predvsem didaktičnost, tako da otroci preko igre spoznavajo, kako so pravilno oblečene noše, kar se učijo tudi tako, da lika oblečejo narobe, saj tudi od napak veliko odnesejo. Namen je, da s pomočjo ilustracij na steni, pravilno sestavijo nošo oziroma, da jo sestavijo narobe, saj če namerno kršimo pravila, vemo, kaj je prav. Lahko pa se samo igrajo in se imajo lepo,” pravi ilustratorka, ki je oblačila mladim približala s sodobno računalniško vektorsko ilustracijo. Ob tem poudarja, da si za svoje ilustracije ne želi nedotakljivosti, temveč ji je všeč, da se jih otroci dotikajo, jih držijo v rokah: “Tega z ilustracijami sicer ne moreš početi, a z mojim lahko. Lahko jih zmečkaš, jih mečeš na tla, z njimi oblačiš ... Najlepše se mi zdi, da jih otrok lahko prime in potegne v svoj svet. Te zgodbe imajo taktilni značaj.”

In če sodimo po odzivu otrok, ki so se udeležili odprtja, sta avtorici zadeli v črno. Oblačila so tako kakor prostostoječi dvodimenzionalni podobi Bepa in Luče izdelana v velikosti otrok. Posamezne kose oblek iz mehkega, a trpežnega podloženega materiala na lutke pritrdimo z magneti.

Razstava, ki je nastala v sodelovanju Slovenskega etnografskega muzeja, Pokrajinskega muzeja Maribor in Pomorskega muzeja Sergeja Mašera Piran, bo na ogled (in v uporabo) vsaj eno leto, nato so v načrtih gostovanja po drugih muzejih.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---