Ponovno zbližanje “genialnih prijateljic”

Elena Greco in Lila Cerullo se v tretji knjigi O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostanejo po dolgih letih ponovno zbližata.

Neapeljski cikel Elene Ferrante, ki vključuje štiri knjige (zadnja, O izgubljeni deklici, bo izšla poleti 2019), je ena najbolj iskrenih, surovih in slikovitih literarnih zgodb o prijateljstvu. V Neapeljskem ciklu bralec spoznava Lilo in Eleno, ki sta več kot 60 let najboljši prijateljici, dokler ena od njiju ne izgine brez sledu, druga pa z obujanjem preteklosti poskuša rešiti uganko prijateljičinega izginotja.

Bogat socialno-kulturni kontekst povojne Italije

Ferrantejeva ta zelo buren in navdihujoč odnos, ki je bil sprva zelo kompetitiven, nadgradi z zelo bogatim socialno-kulturnim kontekstom Neaplja druge polovice 20. stoletja, s kasnejšo selitvijo Elene, najprej na študij v Piso in nato po poroki v Firence, pa avtorica zelo natančno oriše tudi ozadje in odmeve študentskega prevratniškega gibanja leta 1968.

Lila, “tista, ki je ostala”, pa se v tem obdobju (ne)hote znajde sredi odmevnega delavskega upora v tovarni salam v Neaplju, kjer postane glasnica izkoriščanih, zatiranih in zlorabljenih delavk. Ferrantejeva skozi Elenin “boj na nož” tudi zelo dobro prikaže spopad med neapeljsko komunistično in fašistično strujo, ki skuša sabotirati delavski upor. Prav na tej točki se Lilina in Elenina pot ponovno srečata. Lila je namreč popolnoma na tleh, poleg nemogočih delovnih razmer in številnih podtikanj jo začne izdajati tudi zdravje.

Zakaj se skriva v anonimnosti?

“Pod navidez obvladano površino ves čas nevarno brbota, tik pod literarno zgodbo ves čas čutimo resnično življenje, da bi lahko skoraj stopili vanj,” je zapisal urednik Cankarjeve založbe Aljoša Harlamov. Zaradi tega že od prve knjige bralcu postane dokaj hitro jasno, zakaj se Elena Ferrante, svetovni slavi navkljub, še vedno skriva v anonimnosti psevdonima. Ker so zgodbe, v katere dregne, še vedno žive.

Neapeljski cikel je doslej preveden v več kot 40 jezikov. V začetku novembra je na sporedu italijanske nacionalne televizije Rai in na HBO zaživela tudi težko pričakovana televizijska predelava, nad katero je Ferrantejeva bdela “kot nekakšen nadzornik”, je povedal soscenarist Francesco Piccolo. Pisateljica pa je že pred začetkom snemanja producentom tudi namignila, kdo je njen izbranec med režiserji - Saverio Costanzo. Njeno željo so upoštevali, Costanzo, ki se je najbolj proslavil s filmsko predelavo še ene italijanske literarne uspešnice Samotnost praštevilPaola Giordana, pa je nekoliko spremenil zaporedje dogodkov.

Poleg Neapeljskega cikla je v slovenščino preveden tudi pisateljičin roman Dnevi zavrženosti, ki pa ni tako dovršen kot Neapeljski cikel in se ujame v spiralo pretiranega samopomilovanja in avtodestrukcije.

---