Pod krinko med fašisti Mussolinije in Leninovega

Avtor, italijanski sociolog Alessandro Orsini, je v preučevanju fenomena (neo)fašizma stopil iz kabineta in se podal v jedro fašističnega gibanja v današnji Italiji.

Alessandro 
Orsini:  $@ 
Žrtvovanje, 
prevedel 
Andrej Poznič, 
Ciceron, 
297 strani, 
cena 27 evrov
Alessandro Orsini: $@ Žrtvovanje, prevedel Andrej Poznič, Ciceron, 297 strani, cena 27 evrov 

Pridružil se je fašistični organizaciji, ki jo je za potrebe knjige poimenoval Žrtvovanje, in se vsega skupaj dobra štiri leta družil z njenimi člani.

Zgodba, bolje rečeno pričevanje, opisuje dogajanje v dveh italijanskih mestih. Prvega z izrazito desničarsko oblastjo in politično kulturo je poimenoval Mussolinija, sosednjega, v katerem so prevladujoče levičarske vrednote in kultura, pa Leninovo. V knjigi podrobno in prepričljivo opisuje, skozi kaj je moral iti, da so ga italijanski fašisti sprejeli medse, katerim pastem se je moral izogniti in kakšni so fašisti danes od blizu. Seveda so med njimi nasilneži, huligani, ljudje torej, ki se jih ustrašiš, jim pa družbo delajo tudi povsem običajni fantje in dekleta, urejeni, izobraženi, lepo pospravljeni v družbeni mainstream, ki pa se prepoznajo v vrednotah Mussolinija in kameradov. Fašizem s človeškim obrazom torej.

Avtor je opravil tisto, čemur etnologi in antropologi pravijo “teren”, metodi, ki jo je ubral, pa “opazovanje z udeležbo”. Pri čemer je pomembna razlika, da so antropologi navadno vendarle prepoznani kot tujek v okolju, ki ga preučujejo, zaradi česar so izsledki do neke mere popačeni, Orsini pa je bil pač še en blondinec, ki ga motijo priseljenci, tujci in ki svetal zgled italijanske države vidi v času med vojnama. Zato je tisto, o čemer piše, zelo verjetno precej natančen prikaz delovanja dela (vse večjega in vse vplivnejšega!) italijanske družbe in politike. In ta prikaz je strašljiv.

Orsinijeva metoda je enaka tisti, ki jo je ubiral nemški novinar Günter Walraff. Njegov nemara najbolj znan primer je, ko se je v osemdesetih prelevil v turškega gastarbajterja Alija in v delu Čisto na dnu (Ganz unten) prvoosebno popisal razmere, v katerih so delovali takratni tuji delavci v Nemčiji. Precej verjetno niti danes ni dosti drugače, le da se je nacionalna struktura tistih povsem na dnu spremenila.


Najbolj brano