Klasika, rock in moreč molk

Rock in klasična glasba, oba lahko navdihneta pisatelja, najhuje pa je, kadar ga priganja molk, molčanje o skrivnostih, ki jih lahko skuša razvozlati tudi vse življenje, pa mu nikoli ne uspe. Tako so ugotavljali na petkovi predstavitvi novitet Mladinske knjige v ljubljanski knjigarni Konzorcij.

 Nove knjige so v knjigarni Konzorcij predstavili (z leve) Neža Božič, Branko Soban, Boris Jukić, Uroš Zupan, Matej Bogataj in Nela Malečkar.  Foto: Andraž Gombač
Nove knjige so v knjigarni Konzorcij predstavili (z leve) Neža Božič, Branko Soban, Boris Jukić, Uroš Zupan, Matej Bogataj in Nela Malečkar.  Foto: Andraž Gombač

LJUBLJANA > Tega dne je bil promet, ki se je v glavno mesto zgrinjal s Primorskega, kaotičen in zaradi zastojev je na predstavitev zamujal tudi pisatelj, prevajalec in bibliotekar Boris Jukić (1947), nekdanji direktor Goriške knjižnice Franceta Bevka. Pa ne samo on, tudi drugi so v knjigarno kapljali z zamudo.

Sanjarjenje za vse

A nanje vendarle ni bilo treba čakati skoraj dve desetletji, kakor denimo na knjigo Sedeti v temi, s katero pesnik in esejist Uroš Zupan (1963) nadaljuje drobno, a izvrstno Pesem ostaja ista, leta 2000 izdano v zbirki Znamenja pri mariborskih Obzorjih. Tudi v novi knjigi, izdani v zbirki Kultura, se Zupan vrača zlasti v glasbo in rodno Trbovlje. Glasba mu, podobno kakor Proustu magdalenice, omogoča vračanje v določene trenutke preteklosti, z njeno pomočjo spet začuti svetlobo in vonje, vidi “obraze iz galerije potopljenih trenutkov in ljudi”, je dejal na predstavitvi. V esejih zaživijo njegove glasbene ljubezni: Neil Young, Nick Drake, Pink Floyd, U2 in še marsikdo, še pomembnejši pa je Zupanov odnos do njih, ki se pri nekateri z leti spreminja, medtem ko ga mojstrovine drugih močno zadenejo tudi štiri desetletja pozneje. V eseju Ni še mrak prizna, da Bob Dylan nikoli ni bil njegov prvi glasbenik, umetnikovo veličino je spoznal dokaj pozno. In lani je najprej negodoval ob odločitvi Švedske akademije, da Nobelovo nagrado za književnost za literaturo nameni kantavtorju. Po ponovnem kopanju po Dylanovi diskografiji si je premislil: poezija se je rodila ob spremljavi glasbe, Bob Dylan pa je “zagotovo najbolj eminenten predstavnik tega početja v sodobnem svetu”, torej je šla nagrada “pravemu človeku”, sklene in doda, da lahko v isti stavek z Dylanom, kadar govorimo o besedilih, “stopi samo Leonard Cohen”.

Zupan opisuje tudi vračanje h gramofonu in vinilnim ploščam, v drugem delu knjige, naslovljenem Čarobna dolina, pa se iz domače Ljubljane vrne v rodno Trbovlje. Spet. “Sem že mislil, da bom nehal, pa še kar pišem o tem,” je dejal. “Verjamem, da so moja besedila čedalje boljša, bolje artikulirana, bolje napisana. V otroštvu sem se počutil najbolje, zato bi zdaj rad skozi pisanje spet ujel nekaj te svetlobe, občutka, da ima človek na voljo ves čas in da je vse še pred njim. To so besedila o minevanju in obenem upor minevanju. Upam, da s tem odpiram vrata v sanjarjenje tudi bralcem, pa naj so odraščali v Trbovljah ali kje drugje.”

Življenje gre naprej

Iz Kobarida je le uspelo pripotovati tudi Borisu Jukiću, ki je prejšnji mesec dopolnil 70 let, zato so novele pod naslovom Umetnost lokostrelstva izšle v zbirki Jubilejna. Jukić ni avtor obsežnega opusa in se kot pisatelj oglaša redko, je opozorila urednica Nela Malečkar - prejšnjo knjigo, roman Pardon, madame: pismo iz Čedada, je izdal pred 18 leti, z zbirko kratke proze pa se je nazadnje oglasil daljnega leta 1984, ko je izšla knjiga Loreana in druge novele. Zadnji dve desetletji knjige ni objavil, ker je veliko potoval, glavna ovira pa je bilo delo: “Postavili so me za vodjo novogoriške knjižnice, take stvari pa jemljem resno. Moj predhodnik je knjižnico zgradil, jaz pa sem jo moral zgraditi navznoter, da je zaživela kot sodobna knjižnica. Moral sem preučiti tuje modele, premisliti, kako lahko knjižnico zasnujemo pri nas ...”

Nelo Malečkar njegov način pisanja spominja na kramljanje, zgodbe so precej hudomušne. “Res je, urednici sem tudi hvaležen, da me je pravočasno opozorila, koliko vicev sem natrosil v zgodbah. Potem sem jih črtal. Naj bralec do spoznanj pride brez mojega duhovičenja,” je dejal Jukić. “Poleg tega naj bralec zgodbo dopolni z lastnimi izkušnjami, si sam stke bistvo, ne da bi mu ga narekoval avtor.”

Poleg naslovne so v Umetnosti lokostrelstva objavljene še novele Hiša, Orglar in Klavir, vsaka pa je razdeljena na več - kakor jih je poimenoval pisatelj - slik. Jukićeve like določajo predmeti iz naslovov, s katerimi se strastno ukvarjajo. In junaki se zavedajo, da mora življenje naprej, ne glede na vse tegobe, kakor so šli denimo ljudje na Kobariškem po hudem potresu.

Novele, v katerih ima pomembno vlogo klasična glasba, je s spremno besedo obogatil Matej Bogataj. Jukića poznavalsko umesti v slovensko literaturo in ugotavlja, da “ostaja na liniji svojega že iznajdenega izraza in zdi se, da je z redukcijo in zgostitvami ta proza še pridobila berljivost, pač primerno današnjim časom, ki so manj naklonjeni erupciji naracije in kopičenju pripovednega gradiva”.

V zbirki Spomini in izpovedi je izšla še presunljiva knjiga najznamenitejšega sodobnega libijskega pisatelja Hišama Matarja (1970). V Vrnitvi, za katero je letos prejel Pulitzerjevo nagrado, opisuje svoje iskanje očeta v “izgubljeni deželi”. Prevajalka Neža Božič je dejala, da se je Matar po padcu Gadafijeve diktature po več kot tridesetih letih vrnil v domovino, iz katere je bil kot otrok pregnan. V ospredje je postavil očeta, disidenta, ki so ga leta 1989 v Egiptu ugrabili in vtaknili v libijski zapor, iz katerega se ni vrnil. Hišam, ki je uteho in navdih našel v galerijah in natančnem opazovanju slik, piše v angleščini in živi v Londonu. Tam se je z njim spoprijateljil tudi novinar Branko Soban, avtor spremne besede. Opaža, da je Hišam Matar po izidu knjige začutil olajšanje, četudi očetove usode najbrž nikoli ne bo razvozlal. Iztekla se je najbrž med pobojem 1270 zapornikov leta 1996. Trupla pobitih so pokopali, pozneje izkopali kosti, jih zmleli, raztrosili v morje in zabrisali vse sledi.


Najbolj brano