Kitara potrebuje predvsem domišljijo

Stane Bakan (1955), prekaljeni kitarist, ki se predstavlja z imenom Stanly Bakan, je na glasbeni sceni že štiri desetletja. Pravi, da se je z glasbo uspel preživljati zlasti zaradi svoje trme in velike ljubezni do kitare, vztrajnost pa svetuje tudi mladim, ki se šele začenjajo bratiti s kitarskimi strunami.

KOPER >Včeraj je Stane Bakan z zasedbo Bakan Rock Gang v koprskem Figa Rock baru predstavil istoimensko ploščo, na katero je uvrstil izbor avtorskih skladb iz zadnjih petnajstih let.

Bakan je v minulih letih stal na odru z mnogimi mladimi glasbeniki, ki so se mu pridružili v različnih sestavih, z basistom Aleksom Štrekljem in bobnarjem Mitjo Stropnikom pa so že pet let uigrana, stalna zasedba, poimenovana Bakan Rock Gang. Skupaj z glasbenimi prijatelji so včeraj v koprskem Figa Rock baru predstavili istoimensko ploščo, za katero je glasbo in aranžmaje napisal Bakan, besedila pa Dušan Pegam, Bogdan Gerk, Lara Baruca in Slavko Baranja. “Pobrskal sem med skladbami, ki sem jih ustvaril v zadnjih petnajstih letih, in izbral tiste, na katere se poslušalstvo najbolje odzivalo,” pravi o izboru, v katerem ima prav posebno mesto prva skladba Punca, pusti me, ki v italijanskem prevodu Piera Poceccha, naslovljena Ragazza svegliati, ploščo tudi zaključuje. S to skladbo se je namreč zasedba Bakan Rock Gang na italijanskem festivalu Rock targato Italia uvrstila v finalni izbor, prejela nagrado občinstva, italijanski selektorji pa so skladbo uvrstili tudi na kompilacijo Fuori dalla mischia.

Bakan, ki je leta 2012 z zasedbo Bakan Rock Band nastopil tudi na festivalu Rock Otočec, prisega na čist, preprost, a učinkovit in močan zvok klasičnega rock sestava, ki pride najbolj do izraza v živo. “Posnetki na plošči so vedno mehkejši, polikani, pravi adrenalin pa je čutiti na nastopih,” še poudari Bakan, ki ga naslednji večji podvig čaka 5. julija, ko bo z glasbenimi kolegi na Tartinijevem trgu v Piranu praznoval 40. obletnico ustanovitve Spominov.

V začetku je bil Jimmy

“Tudi aktualna velika svetovna kitarska imena so začela z igranjem Jimmyja Hendrixa. Četudi igrajo dandanes povsem drugačno glasbo, je bil za večino Hendrix nekakšen temelj, nato so razvili svoje sloge, pokazali svojo kitarsko osebnost … Če sem iskren, me je za igranje kitare s svojim imidžem in slogom igranja navdušil Marjan Maliković, kitarist Kameleonov. Ker je prihajal k svoji punci, danes ženi, v hišo, kjer sem živel, mi je včasih pokazal kak prijem, akorde, in mi s tem dal zagon,” se svojih začetkov spominja Bakan. “Takrat ni bilo interneta s hitrimi tečaji. Moral si kupovati vinilne plošče in neštetokrat poslušati, pa poskusiti s kitaro, da je bila plošča na koncu, ko si pesem obvladal, že obrabljena,” se zasmeje in zavrti čas nazaj, v noro poletje, ki ga je preživel zaprt med štirimi stenami svoje sobe. “Drugi so bili na plaži, jaz pa sem si nastavil metronom in vadil Deep Purple do onemoglosti. Z mene je tekel pot, a sem vztrajal. In kitara je ostala moja strast do danes.”

Tehnična brezhibnost ni vse

A najprej je tri leta igral narodnozabavno glasbo, leta 1974 pa je v Piranu ustanovil rock ansambel Spomini, ki je bil že tedaj predskupina na koncertu Bijelo Dugme, kar je bil zanj velik uspeh. Kajpada je za preživetje nemalo igral po hotelskih terasah, kasneje ustanovil ansambel Dober dan, s katerim je nastopil na nekaterih večjih festivalih, leta 1980 pa je s prvo postavo skupine Night Jump dvakrat igral v ZDA, kjer so glasbeniki po slovenskih klubih spremljali nekdanje popularne pevce, kot so bili Tomislav Ivčić, Joe MaračićMaki, Majda Sepe in druge. Kasneje je stopil na samostojno glasbeno pot, zaigral z več znanimi zasedbami, izdal prvenec Bakan, bil leta 1997 na Radiu Capris proglašen za naj glasbenika Primorske, zadnjih dvajset let pa svoje znanje prenaša tudi na mlade kitariste. Med njimi so mnogi začeli že samostojne kariere; denimo, Marko Stropnik, ki je že nekaj let uradni kitarist Tinkare Kovač, Jan Baruca, mladi Marty Favento, ki se menda konec leta odpravlja v ZDA in drugi.

“Bili so kajpada vzponi in padci, a po naravi sem trmast in rinem naprej. Glasba je moje življenje in kitaro bom igral, dokler bom lahko,” zatrjuje Bakan, ki v koprskem Baru 33 pod stadionom že pet let enkrat na leto priredi Jimmy Hendrix special night, s katerim se po eni strani poklanja kitarskemu velikanu, po drugi - in ta mu je zlasti pri srcu - promovira mlade kitariste, ki dobijo možnost pokazati svoje kitarske bravure.

“Zame je dober kitarist predvsem ustvarjalen, strasten. Ne prisegam na tehnično popolnost. Zvok, glasbo kitarist ustvarja na odru, kjer sprosti svojo domišljijo. Če s svojim igranjem zadane poslušalce, občinstvo, je naredil največ, kar lahko, pa čeprav je morebiti po tehnični plati šibkejši,” je prepričan.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---