“Karkoli naredim, sem to še vedno jaz”

“Ne morem se primerjati z družbo. Živim samosvoje življenje, neodvisno od kogarkoli,” sebe opiše akademska kiparka Matejka Belle, ki živi in ustvarja v Koprivi na Krasu.

  Matejka Belle med svojimi skulpturami - avtoportret
Matejka Belle med svojimi skulpturami - avtoportret  

KOPRIVA> Če želite najti Matejko Belle, morate od avtobusne postaje naprej slediti majhnim oznakam, ki vodijo do njene hiše. Vendar prej pokličite. Hišo stražita dva sicer prijazna, ampak velika psa, ki umetnico naravnost obožujeta. V prijetni hiši se sprehajajo še tri mačke. Vsi so najdenčki. “Ne bi rekla, včasih imam rada tudi kakšnega b'ka, včasih pa naredim napako in naletim tudi na kakega osla,” iskrivo odgovori na vprašanje, ali se strinja, da so ljudje bodisi ljubitelji mačk bodisi psov.

Decembra je imela galerijo ves čas odprto za obiskovalce. Pravi, da je bil odziv dober, obiskovalcev je bilo veliko: “Zanimivo je videti ljudi, s kakšnim navdušenjem sprejemajo umetnost. Ni res, da je samo futer tisti, ki nahrani človeka,” o decembrskem vzdušju v galeriji pove Matejka. Da bi ji zmanjkalo idej, se ni bati, kot pove sama: “Zgodb, ki se rojevajo v meni, je toliko, da jih v življenju ne bom uspela vseh povedati.” Da zgodba dozori, pa velikokrat preteče veliko časa. Kot primer navede dva kipa Ležečih Bud, ki sta nastala kot “posledica” potovanja po Šrilanki, kamor se je opravila pred desetimi leti. “Ta zgodba je očitno potrebovala toliko časa, da se je rodila. Sama ne vem, od kje. Nekega dne začutim, da je zrelo in potem začnem delati.”

Ko zgodba dozori, gre kiparka po kamen. Išče jih po kraških gmajnah, opuščenih kamnolomih, če pa gre za velik kip, je treba kamen kupiti.

Čeprav je zgodba nekoliko drugačna pri naročilih, kiparka poudarja, da vedno ostaja zvesta sebi: “Iz sebe nikoli ne grem. Karkoli naredim, sem to še vedno jaz. Ne znam delati nekaj, kar je izven mene.” Ljudje naročajo raznovrstne kipe, zadnje čase pa opaža, da med starši postajajo vse bolj priljubljeni portreti otrok.

Čeprav je razstavljala na več kot tridesetih samostojnih razstavah doma in v tujini, pravi, da je razstavljanje ne zanima: “Za razstave se je treba dogovarjati dve leti vnaprej, da prideš na vrsto, kar mi ne diši, ker ne vem, kje bom čez dve leti.”

Matejkino spletno stran si lahko obiskovalec prebere slovenščini in angleščini. “In svahiliju,” se zasmeji Matejka in pojasni: “Ko sem postavljala spletno stran, sem razmišljala, kaj bi lahko naredila, da bi bila nekoliko drugačna in hecna. Ker se na računalništvo ne spoznam, sem se odločila, da bi jo lahko prevedla v svahili.” Rečeno storjeno. Na internetu je spoznala Masaja iz Kenije, ki je zaslužen za prevod.

Avstralija, Indija, Šrilanka, Kenija, Gana so le nekatere od držav, ki jih je Belletova obiskala. Vendar pa ne potuje zaradi znamenitosti, ampak zaradi odnosov z ljudmi. “Tudi v tem, našem življenju, so odnosi med ljudmi tisti, ki ti nekaj dajo.” Večkrat so jo že vprašali, ali jo navdihuje Kras. In tudi v odgovor odkima. Pokrajina je ne navdihuje, njene “muze” se skrivajo drugod: “Inspiracijo najdem v odnosu z ljudmi, ki jih srečujem. Navdihnejo pa me predvsem globlji odnosi, ne tisti, ki ostajajo na površini.”

Spomladi bo akademska kiparka verjetno organizirala tečaje kiparstva, za katere pravi, da jih bo zasnovala tako, da bodo primerni za širše občinstvo. Poleg kamna je zadnja leta v njenih rokah večkrat tudi glina. Materiala ji omogočata povsem drugačno izraznost, a v teh dneh v kiparkinem ateljeju ni povsem novih in svežih del. “Da začnem delati, potrebujem mir v duši,” pravi Matejka, ki na vprašanje, kaj zadnje čase najbolj zaposluje njene misli, odgovori, da predvsem to, kako preživeti.

PETRA MEZINEC


Najbolj brano