Kar pozabiš, odide z vetrom

To je priljubljena fraza filmskega amaterja Aljoše Žerjala, ki se je leta 1928 rodil v Trstu. Sredi petdesetih let se je lotil snemanja in v obdobju šestdesetletnega ustvarjanja zgradil bogat opus. Za svoja dela je prejel več kot tristo nagrad in priznanj.

KOPER > Ker se filmi z leti uničijo ali razmagnetijo, se je Aljoša Žerjal domislil rešitve: iz svojih filmov je izbral kopico fotogramov, jim dodal recenzije in komentarje tržaških piscev ter vse skupaj združil v knjigi Filmsko ustvarjanje Aljoše Žerjala, od 8-milimetrske do digitalne kamere. Knjigo so konec tedna predstavili v Pretorski palači v Kopru.

Njegovi filmski zapisi pričajo o preteklosti Trsta - Škedenjski pust, Soline-Škedenjski portič, Lesno pristanišče; portretiral je tudi vrsto pomembnih tržaških umetnikov - Avgusta Černigoja, Sergia Stocco, Gianna Brumattija, Lojzeta Spacala, Livia Rosignana, Marcella Mascherinija, Claudia Palcicha idr.; posnel je priznane krajevne športnike, med njimi Tanjo Romano, Matejo Bogatec, in glasbenike ter se lotil tudi zgodovinskih tem (Rižarna, druga svetovna vojna). Poleg tega je prepotoval pol sveta in domov prinesel posnetke, iz katerih so nastali krajši dokumentarci (Bosna, Rusija, Tibet, Vietnam, Kitajska, Iran, Južna Amerika ...). Veliko domišljije je pokazal tudi v fantazijskih filmih Martina, Pot sonca in Trogloditi.

Mož radožive narave rad pripoveduje o preprostih stvareh in običajih. Občuduje vsakdanje stvari in svoje znanje rad razlaga ter deli z drugimi. Uživa tudi, ko ustvarja skupaj z drugimi. Njegovo ustvarjalnost sproža notranja sila, ki ga sili, da mora upodobiti to, kar vidi. Občutek za lepo ima, kot pravi sam, zato, ker je romantičen.

Ko snema, snema tudi po deset ur na dan, vsak dan. S snemalno kamero preži na prizore, pri tem mu pomaga veliko domišljije, ki jo je, kot pravi, dobil po očetu. Njegova radovednost ga žene k premagovanju vedno novih izzivov. Tako zna delati v montaži, čeprav se tega nikoli ni učil.

Žerjal je prepričan, da moraš imeti pri snemanju tudi srečo. Spominja se svoje prve nemške kamere, ko je z jo nehote snemal pravilno: uporabljal je kratke kadre in vedno znova izbiral novo perspektivo, s čimer je filmu dodal živahnost. Njegovi filmi, kjer se stikata umetnost in vsakdanjost, so harmonija dogajanja in glasbe, ki se med seboj prepletata in skupaj tvorita sporočilo. Žerjal želi pred smrtjo posneti tudi igrani film. Pravi, da zdaj šele zbira trenutke in ideje, in da ne ve, če bo utegnil film dejansko posneti. “Leta hitijo, se morem zganiti, če ne, ne vem, ali bom utegnil,” s šaljivim nasmeškom dodaja Žerjal.

Njegovo življenjsko vodilo je korektnost in delo ter užiti kaj lepega. Zase pravi, da ima neprestano lepe trenutke. Umetnost namreč vidi vsepovsod: “Umetnost je par besed, umetnost je lepa dama; tudi en trenutek, ena glasba, vse to je umetnost.” Spontani in energični možakar čuti, da umetnost živi v njem in ga žene, da jo prelije na filmski trak in jo tako predstavi oziroma posreduje ljudem.

ANA LEŠNIK

---