Kaos je vedno svež

V galeriji The art photo gallery v Trstu so na ogled slikarska dela slovenskega fotografa Marka Modica. Naslov razstave je Complication zero, slike so kolaži najdenih predmetov, starih fotografij in akrilnih barv, na ogled pa bodo do 16. aprila.

Slika Marka Modica  Foto: Klavdija Figelj
Slika Marka Modica  Foto: Klavdija Figelj

TRST > Marko Modic je v svoji dosedanji umetniški karieri prepletal fotografijo, performans, risbo, slikanje in glasbo v enotno občutlji- vo telo. Zato se je Anja Čop, fotografinja iz Pirana, ki poldrugo leto vodi to tržaško galerijo (nasproti muzeja Revoltella) tudi odločila, da ga povabi v svoje razstavišče. Ni izbrala “čistih” fotografij, s katerimi bi avtor lahko paradiral, ampak njegova slikarska dela, v katera pa avtor vpleta tudi fotografijo. Gre za njegove zadnje slike, ki so, piše umetnostni zgodovinar in likovni kritik Vid Lenard, logičen korak v novo sintezo kolažiranja najdenih predmetov, starih fotografij in akrilnih barv.

Predmete Marko najde tako, da obiskuje stan- dardna nadrealistična lovišča: bolšji trg, kosovne odpade, podstrehe in kleti, izbere jih glede na njihovo nasičeno preteklost. Pisalni stroj, ure, gorilnik, fotografski aparat, smuči, okvirčki diapozitivov, fotografije, puščice. Potem jih, posamezne delčke predmetov, vkomponira v naslikane antropomorfne ali zoomorfne ali kakšne druge morfne forme, ki se raz- raščajo, nadgrajujejo, povezujejo kot kakšne kaplje vode ali kemijski elementi, da je naposled celo delo nekakšen Baltazarjev abstraktni stroj, ki poganja samega sebe. Tako kot nevidni mehanizmi ur, ki so že skoraj eno s časom.

“Vedno znova sem začuden, kako mu uspe nenadzorovano nadzirati ekonomijo elementov, ki z umirjenostjo izpovedujejo človeško zgodovino, ekologijo in intimna občutja absurda, igrivosti, nihilizma in apokalipse,” piše Lenard. In nadaljuje, da je avtor fragmente poiskal iz enega samega razloga; da dostopa do arhiva preteklosti in sedanjosti v smislu vtiranja poti v prihodnost. “Modic je kot arheolog, ki poišče predmete iz preteklosti, ki so zanj najbolj uporabni v smislu razvoja svoje osebnosti.” Ali kot je sam povedal v enem od intervjujev: “Ko enkrat odkrijem novo pot in prostor, me le-ta hitro nehata zanimati.” Ali kot razmišlja Andrej Tarkovski. “Ta poseben občutek časa dobimo, kadar skozi dogodke začutimo poseben pomen kot pritisk, težo resnice. Kadar z absolutno jasnostjo čutimo, da to, kar vidimo v kadru, ni popolno, ampak se nanaša na nekaj, kar se izraža zunaj kadra, v neskončnosti.

KLAVDIJA FIGELJ


Najbolj brano