Kakor ljubezen ne zna umreti

Andrea F je imel najbrž prav - Sergiu Endrigu (1933-2005), italijanskemu kantavtorju s koreninami v Pulju, ki je osvojil sanremski festival in zaslovel v tujini, bi bil četrtkov poklon številnih istrskih glasbenikov, kantavtorjev in prijateljev v Kopru nedvomno všeč. Večer, s katerim so sklenili koprski del Foruma Tomizza, pa je navdušil tudi številčno občinstvo.

Bratranca v drugem kolenu: Massimo Savić in Andrea F. Foto: Tomaž Primožič/Fpa
Bratranca v drugem kolenu: Massimo Savić in Andrea F. Foto: Tomaž Primožič/Fpa

KOPER > Pravzaprav ni šlo za to, da bi občinstvo uživalo zgolj ob obujanju Endrigovih skladb, temveč je navdušila zlasti raznovrstnost interpretacij in preplet glasbe z anekdotami, ki jih je povezovalec Andrea F črpal iz svojega osebnega poznanstva s kantavtorjem. In tu so bile še zgodbe, ki so z Endrigom povezovale ostale izvajalce.

A projekt, ki je povezal nastopajoče - od Arsena Dedića, Livia Morosina, Gustafov do raperja Icona, skupine Nola, celo multiinstrumentalističnega Cigo Man Banda in številnih drugih, je nastal lani na Hrvaškem, natančneje v Pulju, od koder je bil Endrigo doma. Kot je povedal producent Edi Cukerić, je bil sprva zamišljen kot zbirka duetov glasbenikov iz Pulja z Endrigom, nad čemer je bil tudi kantavtor navdušen, žal pa je smrt presekala načrte. A sta Cukerić in Mauricio Ferlin vendarle ustvarila projekt, dvojno ploščo naslovljeno 1947 - Hommage a Sergio Endrigo, ki je lani izšla pri založbi Menart in na kateri je sodelovalo 200 glasbenikov. “Ko so slišali za projekt, so se nam kar sami oglašali, tako da imamo zdaj dvojno ploščo z 31 skladbami, na kateri nastopajo tudi zbori, harmonikaški orkster ... In vsi, z izjemo Arsena in Massima, ki ju imamo za naša, so iz Pulja,” je podaril Cukerić.

In res, tudi oder koprskega gledališča, kamor so zaradi slabega vremena koncert prestavili s sedeža koprske italijanske skupnosti, brez katere koncerta ne bi bilo, je zavzela raznovrstna glasba: Tamara Obrovac je Io che amo solote obarvala v jazz, slikar Bojan Šimonja je Tereso pospremil zgolj s kitaro, Icon je Mille lire kar odrapal, Arsen Dedić, ki je bil Endrigov tesen prijatelj in ga je oklical za brata, pa je Rasipne ruke/Mani bucate posvojil, kakor bi bil eden njegovih legendarnih šansonov.

Za Massima Savića, ki je postregel z izjemno interpretacijo ene najbolj znanih Endrigovih skladb Canzone per te, pa je Andrea F razkril, da sta bratranca v drugem kolenu. Večer, ki ga je sooblikovalo 18 izvajalcev in odlična spremljevalna zasedba, sklenil pa ga je Dario Marušić s presunljivo 1947, poimenovano po letnici eksodusa Italijanov iz Istre, je prav gotovo zaznamoval tudi Endrigo blues, ki sta ga navdahnjena z Endrigom ustvarila Milan Rakovac in Tamara Obrovac.

Dokaz več, da tisti verz iz Canzone per te“e' stato tanto grande sai, non sa morire (veš, bila je tako velika, da ne zna umreti”, ki govori o ljubezni, še kako drži tudi za Sergia Endriga.

MAJA PERTIČ GOMBAČ


Najbolj brano